Poslovil se je Vladimir (Lado) Kobal, kosovelovska pevska legenda, izvrsten baritonist, solist zbora. Med številnimi soli je najraje zapel Lastovki v slovo (Mrzel veter tebe žene …). Kako simbolično – na eni strani zavezanost mestu burje, po drugi strani pa ga je ‘mrzel veter’ fašizma še mladoletnega odnesel po italijanskem škornju.
Mobilizirali so ga 2. februarja 1943 v znano italijansko mesto Carraro, ob vznožje Apuanskih Alp, ki v svojih nedrjih skrivajo čudovit marmor. Lomili so ga že Rimljani, svetovno slavo je dosegel z Michelangelom, ki je kose posebej cenjenega belega marmorja osebno izbiral iz skladov obsežnega kamnoloma. Lado je lahko v živo spoznal težaško delo kamnosekov, ki so pogosto staknili resne poškodbe, na kar še danes priča spomenik kamnoseškim invalidom, seveda iz belega marmorja. V Carrari je vojaščino služilo blizu tisoč mladoletnih Primorcev, ki prvih nekaj mesecev niso počeli kaj posebnega – običajen vojaški ‘dril’, zbor, marširanje, tekanje, osvajanje vojaških veščin, le da brez orožja. Kot da so jih na drugo stran polotoka pripeljali zato, da ne bi šli v partizane. Dobili so prost izhod v mesto. Ker so jih oficirji ‘oglaševali’ kot ribele, takorekoč razbojnike, je bilo mesto ob prvem njihovem izhodu kot izumrlo, tudi vse gostilne so bile zaprte. Zato so se zbrali na nekem travniku na robu mesta in kot je za Primorce značilno, se je kmalu oglasila pesem, slovenska pesem.
Kamnolomi v Carrari
Drugič so se na izhod že nekoliko bolje pripravili, tako da so prepevali že po ulici in so jih domačini z zanimanjem poslušali. So pa ob Vojaškem bobnu in Delaj, delaj dekle pušeljc peli tudi italijansko Quel mazzolin di fiori. Gostilničarji pa vseeno niso imeli do njih nekega zaupanja in jim na začetku sploh niso hoteli postreči. Kako tudi bi, pravi Lado, saj so domačini v nedeljo ob briškoli cel popoldan žulili tisto osminko vina, en od Podkrajcev pa je naročil kar dva litra hkrati. Šele ko je iz žepa potegnil šop lir, se je birt omehčal. Jasno je, da se je ob splaknjenem grlu toliko lažje in hitreje oglasila pesem, »slovenska pesem, sredi Italije,« poudarja Kobal. Od kje jim denar? »Od doma! Je bilo kar nekaj Pivčanov in Podkrajcev, ki so znali izkoristiti rapalsko mejo,« se namuzne Kobal.
Enemu od višjih oficirjev je bilo petje tako všeč, da ni odprl vrat, dokler Slovenci niso zapeli Trzinke, sploh, ko so mu prevedli tisto ‘vso črno, vso črno ret je mejla’. »Za Trzinko nisem kasneje niti slišati hotel več, še za kakšno Rezko ne,« se pošali Kobal. Oficirji so si bili precej različni, nekateri bolj človeški, drugi zadrti in do Slovencev sovražno nastrojeni. Kot denimo Bianchi, ki je pogosto Vipavcem žugal in grozil, češ da bodo že dobili svoje, saj ve, iz kakšnega banditskega okolja prihajajo. »Ker je bil Bianchi v Ajdovščini znan priimek, sem se pozanimal, če je kakšen sorodnik. Presenečen sem izvedel, da je bil kot alpin ranjen in zato premeščen v zaledne enote – kar srh me je spreletel, saj je bil pripadnik bataljona Val Cismon, ki je zakrivil sodni dan na Ustjah!«
Na drugi strani je bil podpolkovnik, pred vpoklicom ugleden odvetnik iz Torina, do Slovencev zelo razumevajoč. Vsako jutro je poslušal radio in ko so 25. julija objavili padec fašizma, je izustil: ’25 let prepozno!’ Ob neki priložnosti je Kobalu zaupal, da je izdelan plan ‘dokončne rešitve’ za Slovence, če Italija zmaga. ‘Toda zmagala ne bo,’ je bil daljnoviden. Vojne pa še ni bilo konec in tako so eno četo poslali na Sardinijo, drugo na Sicilijo, tretjo v Apulijo. Ostalo jih je le približno 120, med njimi tudi Lado, ki ne ve, komu se ima zahvaliti za dokaj ‘turistično’ nadaljevanje vojne. Premestili so ga v Forte dei Marmi, že v 19. stoletju razvito turistično središče. Namestili so se v enega od počitniških domov. »Delali nismo praktično nič, na tem ozemlju ni bilo nobenih vojnih operacij, dokaj mehko je šlo vse skupaj skozi.« Kaj se dogaja doma in po svetu, niso vedeli, italijanskih časnikov niso brali, slovenskih niso dobivali. »Tudi sicer nismo bili kaj prida poučeni o globalnih zadevah, v italijanskih šolah so nas pitali samo z rimskim imperijem in podobnimi zadevami. Še vedno smo bili zelo mladi, raje smo pogledali za kašnim dekletom.«
Ena od cerkva v letoviškem kraju Forte dei Marmi ni prav velika, je pa v njej vsako nedeljo ob 8. uri mašo daroval vojaški kurat, »na suho, brez petja. Zato smo se spet organizirali. Ciril Silič je bil sin organista in je od očeta prejel nekaj not, tako da smo jih lahko naštudirali in ob soglasju nadrejenih peli pri maši. Slovenske pesmi, v Italiji pred italijanskimi oficirji. Doma pa še v trgovini pri Pračku nisi smel naročiti kruha po slovensko,« zmajuje.
Tudi v kino so hodili, Kobal pa si je eno od predstav ogledal dvakrat zapored. Prvič si namreč ni v popolnosti zapomnil pesmi, ki mu je bila zelo všeč in jo je pel baritonist Gino Bechi in sicer v leta 1943 posnetem filmu Fuga a due voci. Toda po drugem ogledu filma je pesem z naslovom La strada nel bosco že osvojil, kar kaže na izjemen spomin in seveda posluh. Kasneje jo je slišal v izvedbi Claudia Ville, pel jo je tudi Luciano Pavarotti.
Lado Kobal z ženo Julko leta 2016, zadaj še ene kosovelovec – Lovrenc Lokar
O Kobalovi glasbeni nadarjenosti priča tudi zgodba iz ajdovske cerkve, ko je bil star šele 13 let. Na koru je slišal imeniten tenor Jožka Bratuža, brata tedaj že pokojnega Lojzeta, mučeniške žrtve fašističnega terorja. Gre za manj izvajano delo Vinka Vodopivca, Biser, ki ima tenorski in baritonski part. Obljubil si je, da ko bo velik, jo bo tudi on pel. In res je že kmalu pel Biser, seveda svoj, baritonski del, na koru cerkve Fonte dei Marmi pa je na spodbujanje in podpori Cirila Siliča odpel oba dela kar sam. Lado je imel značilno baritonsko barvo, toda tudi dovolj visoko, da je ob ustrezni intonaciji odpel oba dela.
Leta 2000 je še en kosovelovski baritonist, sicer ajdovski zdravnik dr. Rajko Žužek, Kobala nagovoril za prvomajski izlet po poteh njegove vojaščine. V Carrari je obiskal njemu seveda znane stavbe. V eni je srednja tehniška šola, v drugi hotel, v letovišču Forte dei Marmi pa je zaman iskal svojo ‘kolonijo’. Domačini so mu povedali, da so jo do konca vojne uporabljali nemški vojaki, kasneje pa so jo Italijani preprosto razstrelili.
Seveda ni mogel mimo cerkve in se povzpel na kor. Dr. Žužek ga je nagovarjal, naj ponovi ‘nastop’ izpred 57 let. Kobal se je izgovarjal na svojih 75 let, potem pa popustil, saj je v klopeh sedelo le nekaj ženic. Ko se je po odpetem Biseru spustil s kora, se je znašel v objemu ene od žena. Prepoznala je glas in pesem, pa čeprav Lada še ni nikoli videla. Kot 13 letno dekletce je bila tistega dne leta 1943 z materjo pri maši, Kobalov glas in Vodopivčeva skladba pa sta ji ostala v ‘večnem spominu’. Cerkev, ki nosi nenavadno ime St. Ermete, je bila torej prizorišče prav tako nenavadne zgodbe.
Cerkev st. Ermete v Forte dei Marmi
Najbrž bi Ladotovih spominov na tiste čase nabrali za celo knjigo, saj se je njegova odisejada po italijanskem škornju končala šele decembra 1946. Kmalu zatem se je zaposlil na Lipi, ki je bila tedaj hudo skromnega obsega – žaga, zabojnica in ročna mizarska delavnica, kjer so izdelovali enostavne barake za pogorele oz. begunce. Celega četrt stoletja je potem Kobal posvetil razvoju Lipe, še 15 let je dodal na Fructalu, do zasluženega pokoja.
Ves ta čas in še potem je bil Lado odločilno vpet v pevsko dogajanje v Ajdovščini. Že takoj se je vključil v pevski zbor Lipa, ki ga je vodil legendarni Teodor Krtelj, Stric Dore so mu pravili vsi. Z njim je Lado dvakrat obiskal Vinka Vodopivca. Podobno kot mnogi drugi zbori je tudi lipovski hlepel po novih skladbah, Vinko je bil plodovit skladatelj, vendar mu je kronično primanjkovalo primernih besedil. Šturski župnik Gregorc je bil z rimami kar vešč, tako da sta Vodopivcu prinesla njegovi besedili. Pod Doretovim vodstvom so ajdovski pevci sodelovali tudi na velikem mitingu leta 1947 na Lijaku. Čisto zadnjič je pred zbor Krtelj stopil ob odprtju stolpa v Gonjačah. Skoraj dve leti so pevci vztrajali brez pravega dirigenta, kajti, preprosto, šolanih zborovodij sploh ni bilo. Po obdobju fašizma in vojni je zazevala na tem področju globoka luknja. Se pa je lepega dne na Lipi pojavil profesor Maks Pirnik in Kobalu namignil, da pozna človeka, ki bi lahko zbor prevzel. Le potrpeti bi bilo treba še nekaj časa, saj še študira v Ljubljani. Pirnik se je ponudil, da bo v tem času sam vodil nekaj vaj in je dejansko prihajal v Ajdovščino iz Tolmina, kjer je poučeval na učiteljišču in je že prepoznal talent predlaganega rešitelja – Klavdija Koloinija.
Lado se je dobro spominjal spoznavnega srečanja – po obojestranski zadregi je Klavdij dejal: »Fantje, a bomo kaj zapeli?« In začela se je zgodba o uspehu zbora, ki je leta 1965, za veliko proslavo v Ilirski Bistrici, prevzel ime medvojnega zbora Srečko Kosovel.
Kobala je nenadna smrt Klavdija Koloinija zelo prizadela, 30 let uspešnega sodelovanja in prepevanja po celem svetu seveda ustvari trdne vezi.
Že sedmi festival moškega petja v organizaciji našega zbora je uspešno pod streho. Sobotno dogajanje v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini je uvedla delavnica pevske tehnike z izjemno Martino Burger, škoda je le, da se je ni udeležilo več pevcev iz naših krajev. Tudi na koncertu nastopajočih zborov je bilo poslušalcev v dvorani manj kot običajno – očitno zmeda okrog pandemije pušča posledice (PCT …). Kot običajno smo gostitelji zapeli prvi in prvič na odru predstavili noviteto našega dirigenta in umetniškega vodje festivala Andreja Makorja z naslovom Naša Zemlja (solist tenorist Domen Fučka). Simpatije občinstva je nato nedvomno požela fantovska sestava našega zbora – projekt, namenjen pomlajevanju zbora.
Dvanajstčlanska zasedba je le po dveh vajah z Andrejem Makorjem korektno odpela dve priredbi istrskih ljudskih pesmi. Zagotovo gre med mladeniči iskati jedro bodoče generacije kosovelovcev!
Pomladitev, pravzaprav povsem novo zasedbo pa je že doživel Mariborski oktet, ki je pod vodstvom Špele Drašler svojo pot začel pretežno z zajemom del iz železnega repertoarja z moške zbore.
Odmik od klasike je predstavil kvartet As in nakazal, da se moško petje lahko zbliža tudi s popularno glasbo – s priredbami zimzelenih skladb od Avsenikov (Slovenija, od kod lepote tvoje) do nepozabnega ‘črnega konja’, ki ga je pred pol stoletja jezdil Rafko Irgolič.
Nedelja je v veliko božjepotno cerkev v Logu vendarle privabila več poslušalcev in zagotovo in ni bilo žal, da so vetrovno nedeljsko popoldne namenili zborovskemu petju. Spoznali so lahko vso raznolikost, ki jo premore sakralna literatura skozi zgodovino.
Kosovelovci smo ‘k življenju obudili’ pozabljenega primorskega skladatelja (iz Kanal ob Soči) Avgusta Armina Lebana iz sredine 19. stoletja. Čeprav skladbice (takorekoč miniature) ne skrivajo romantične patine, pa so si po karakterju precej različne in po več kot poldrugem stoletju delujejo prav simpatično!
Toda pravo odkritje festivala je predstavljal gostujoči zbor La Rupe iz kraja Quincinetto (Piemont, Italija). Pravzaprav presenečenje, saj se je v Sloveniji doslej moške zbore iz Italije dojemalo bolj kot izvajalce belkanta. Toda pri tokratnih gostih gre za tako tehnično kot zvokovno izjemno pevsko telo, literatura, ki so jo predstavili, pa je zahtevna, od renesanse do romantike, z izletom v pravoslavno liturgijo. Skratka, že dolgo nismo slišali moškega zbora, ki bi tako dobro, izenačeno zvenel, da o čisti intonaciji ne govorimo. Morda se ob tem pozna ‘roka’ priznanega zamejskega strokovnjaka Stojana Kureta, s katerim sodelujejo, k čisti desetki in vrhunskemu večeru pa je pripomogla še imenitna akustika loške cerkve.
V Dvorani prve slovenske vlade bo v soboto, 9. oktobra 2021 ob 18.30 festival odprl
MOŠKI PEVSKI ZBOR SREČKO KOSOVEL:
Jakob Aljaž / TRIGLAV
France Cigan, prir. Blaž Strmole / DOMO V SLOVENSKI KRAJ
Andrej Makor / NAŠA ZEMLJA (krstna izvedba, skladba posvečena MoPZ Srečko Kosovel ob 30. obletnici samostojnosti RS)
Vinko Vodopivec / POBRATIMIJA
FANTOVSKI ZBOR SREČKO KOSOVEL
je projektna skupina fantov, katerih umetniški vodja je Andrej Makor. Moški zbor Srečko Kosovel si prizadeva, da bi mlajše generacije približal in navdušil za moško zborovsko petje.
Tako je lansko leto novi Fantovski zbor začel s prvo vajo na dan slovenske kulture, in sicer 8. februarja2020, a je zaradi novega virusa in težkih razmer moral takoj prekiniti z delovanjem. Za nastop na festivalu so se pevci pripravili zgolj v nekaj vajah, v upanju, da bo to le začetek svetle in obetavne prihodnosti nove generacije Kosovelovcev. Fantje prihajajo iz širne Vipavske doline, stari so od 14 do 25 let.
Zapeli bodo ljudsko v priredbi Rudija Bučarja – KEMU SI DALA ROŽICE in istrsko ljudsko v priredbi Rada Simonitija SIJAJ MI SONČICE.
KVARTET AS
je pevski sestav, ki izhaja iz izročila slovenskega moškega zborovskega petja. Poleg slovenske narodne in umetne pesmi preteklih dveh stoletij se zasedba često spogleduje tudi s slovenskimi zimzelenimi uspešnicami, ki jih izvaja v lastnih priredbah.
Kvartet As tvorijo Domen Anžlovar (1. tenor), Blaž Strmole (2. tenor in umetniški vodja), Matjaž Strmole (bariton) in Rok Oblak (bas).
V Dvorani prve slovenske vlade bodo odpeli naslednje priredbe:
Slavko Avsenik, prir. Blaž Strmole / SLOVENIJA, OD KOD LEPOTE TVOJE
Oto Pestner, prir. Blaž Strmole / LJUBIM TE, SLOVENIJA
Slavko Ivančič, prir. Blaž Strmole / LJUBIM TE, SLOVENIJA
Današnja zasedba Mariborskega okteta je druga generacija te zasedbe. Kljub pomlajeni zasedbi poslanstvo ostaja nespremenjeno – iskanje lepote (predvsem) v zakladnici slovenske ljudske in umetne pesmi. Prvotna zasedba je delovala več kot 40 let, a je pred leti zaključila z delovanjem zaradi pomanjkanja mladih, ki bi nosili ime okteta naprej. Na pobudo enega izmed pevcev se je jeseni 2020 oktet na novo formiral ter že v svojem prvem letu delovanja izkusil zanimivo delo v živo in na daljavo. Zanimivost sedanjega Mariborskega okteta je ta, da morajo mariborski dialekt vključevati tudi v svoje vaje, saj nihče ni ̋avtohton ̋ Mariborčan. A če jih vprašamo, zakaj torej nosijo ime Mariborski oktet, složno odgovorijo, da jih je
življenjska pot tako ali drugače pripeljala v Maribor, kjer so se začeli še intenzivneje ukvarjati z glasbo, ki jih je sčasoma povezala in na njih pustila poseben pečat. Pečat je na njih seveda pustil tudi Maribor, zato ponosno nosijo to ime, da se mu zahvalijo s petjem in gojenjem te lepe slovenske tradicije moških zasedb.
Pod vodstvom umetniške vodje Špela Drašler bodo odpeli naslednji program:
Zbor La Rupe je bil ustanovljen leta 1952 v kraju Quincinetto (Piemont, Italija), ki ima staro pevsko tradicijo. Leta 1962 je vodenje zbora prevzel Dante Conrero in v repertoar vključil tudi svoje avtorske skladbe, ki jih zbor še danes izvaja. Za njim je zbor vodil Gigi Valenzano, ki je delo predhodnika še nadgradil. V letih 1982 -2008 je zbor vodil Edy Mussatti, ki je
zbor pripeljal do zavidljivih uspehov, kot je prvo mesto v kategoriji moških zborov na mednarodnem tekmovanju v Montreauxu leta 1999. Od leta 2008 zbor vodi Domenico Monetta, ki je bil pred tem tudi sam pevec in sin ustanovitelja zbora. Pod njegovo taktirko se je zbor uveljavil na številnih italijanskih tekmovanjih: Vittorio Veneto, Quartiano, Fermo,
Arezzo, oktobra 2019 pa je zbor osvojil Grand Prix na 10. tekmovanju Lago Maggiore.
Zbor La Rupe organizira razne pevske dogodke in mojstrske tečaje z uveljavljenimi dirigenti in glasbeniki, kot so Dario Tabbia, Philip Lawson, Carlo Pavese in Stojan Kuret.
V cerkvi v Logu bo v nedeljo (10.10. 2021 ob 18.00) odpel naslednje skladbe:
Tomás Luis de Victoria / TRIJE RESPONZORIJI:
– Judas Mercator
– Tenebrae Factae Sunt
– O Vos Omnes
Charles Villiers Stanford / BEATI QUORUM VIA
Darius Milhaud / PSALM 121
Tim Sarsany / PATER NOSTER
Giovanni Pierluigi da Palestrina / MISSA PAPAE MARCELLI SANCTUS
Sobotno dogajanje 7. mednarodnega festivala moškega petja se zaradi napovedanega slabega vremena seli iz Vipavskega Križa v Dvorano prve slovenske vlade v Ajdovščino. Na koncertu z začetkom ob 18.30 bodo nastopili moška in fantovska zasedba zbora Srečko Kosovel, obe pod vodstvom Andreja Makorja, Mariborski oktet (umetniška vodja Špela Drašler) ter kvartet AS, ki je ‘vskočil’ namesto fantovske skupine MeMPZ Emil Komel iz Gorice (bolezen).
Na 7. mednarodnem festivalu moškega petja 9. oktobra v Vipavskem Križu (ali pač v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini, če vreme ne bo dopuščalo nastopov na prostem) bo zbor Srečko Kosovel odpel pet skladb, med njimi noviteto Andreja Makorja z naslovom Naša zemlja. Skladatelj jo je posvetil prav zboru, ki ga vodi, in sicer ob 30. obletnici samostojnosti Republike Slovenije. Skladba je namreč datirana s 25. junijem 2021. Melodijo je Makor zložil na stihe istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča (1913 – 1991). Za študij skladbe sicer ni (bilo) prav veliko časa, vendar se je na zadnji vaji že (za)čutila glasbena poanta skladbe, ki jo je treba do festivala seveda še izpiliti. V skladbi je namreč kar nekaj ‘pasti’, ki jih avtor svojim pevcem namenil kot izziv … Si pa je lahko privoščil nekoliko večji razpon, predvsem na račun nizkih leg, saj basovska skupina zbora nima težav z nizkimi toni. Krajši solistični vložek je Makor namenil prvemu tenorju.
Grajsko dvorišče v Vipavskem Križu, sobota[1], 9. oktobra 2021
Ob 16.00 odprtje festivala in delavnica vokalne tehnike pod vodstvom Martine Burger.
Ob 18.30 koncert. Nastopajo:
– MoPZ Srečko Kosovel (dirigent Andrej Makor)
– Fantovski zbor Srečko Kosovel (dirigent Andrej Makor)
– Fantovska skupina MeMPZ Emil Komel (dirigent David Bandelj)
– Mariborski oktet (umetniška vodja Špela Drašler)
Romarska cerkev Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi, nedelja, 10. oktobra 2021 ob 18.00
– MoPZ Srečko Kosovel (dirigent Andrej Makor)
– Coro La Rupe (dirigent Domenico Monetta)
Vaje moškega zbora so ob torkih ob 20. uri v pevski sobi zbora na Štrancarjevi ulici v Ajdovščini (bivša glasbena šola spodaj) – dobrodošli novi člani!
Vaje fantovskega zbora (intenzivne veje) bodo v soboto, 18. septembra od 10.00 do 13.00,
in na dan festivala, torej v soboto, 9. oktobra, prav tako od 10.00 do 13.00.
Redko se zgodi, da imamo kosovelovci vaje sredi avgusta – če se ženi predsednik zbora, je to razumljivo, še posebno, če si zaželi, da mu zbor poje na poročni maši. Vaja ni potrebna le zaradi ‘osvežitve’ že poznanih skladb (deli maše Vinka Vodopivca, nekaj nabožnih skladb Avgusta Lebana …), pač pa za študij novitete z nadvse pomenljivim naslovom – Kjer je resnična ljubezen. Avtor skladbe je Alojzij Mav (1898 – 1977), vendar jo je napisal za mešan zbor, naš zborovodja (in skladatelj) Andrej Makor pa jo je posebej za poroko Martina Gregorca in Eliane Humar priredil za moško zasedbo.
Po vaji smo po stari vipavski navadi pred stanovanjem ženina (in neveste) postavili še ‘kolono’. Seveda smo jo ustrezno podprli in ‘zalili’ s pesmijo …
Na koru ajdovske cerkve sv. Janeza Krstnika smo na poročni dan najprej opravili še kratko akustično vajo in potem odpeli načrtovani program, vse pa je presenetil Andrej Makor, ki je solo odpel Ave Marijo. Po blagoslovu (briškega) vina (nevesta je iz Števerjana) pred cerkvijo smo si dali duška s posvetnim programom in seveda končali z Žabjo svatbo Vinka Vodopivca.
