Author: zborkoso

Festival Europa Cantat gostuje v ponedeljek, 19. julija, v Vipavskem Križu. Nastopata avstrijski mladinski nacionalni zbor in EuroChoir.

Koncert bo na grajskem dvorišču ob 20.30, vstopnine ni.

Mednarodni zborovski festival Europa Cantat, ki ga vsake tri leta gosti druga evropska država, se bo v Ljubljani začel v soboto, 17. julija. Festival sodi tudi v okvir slovenskega predsedovanja Svetu EU.

Žal bo ‘naš’ festival precej drugačen od prejšnjih, ko se je zbralo po več tisoč pevcev s cele Evrope. Tudi sodelujočih slovenskih zborov ne bo veliko. Zato bo poudarek na izobraževalnih vsebinah in ne toliko na koncertih in druženju.

Žal je po koroni organizatorje presenetila še slaba vremenska napoved za ta konec tedna, tako da se dogajanje seli v dvorane. Tudi otvoritveni spektakel, ki bi moral potekati na Kongresnem trgu, je prestavljen v Cankarjev dom in je že razprodan. V tolažbo ljubiteljem zborovskega petja si ga bo moč ogledati vsaj po TV.

Poleg tega je profesionalni londonski zbor Tenebrae nastop v Ljubljani odpovedal zaradi bolezni. Upati je, da bo vsaj koncert vokalnega orkestra Perpetum Jazzile lahko potekal na Kongresnem trgu – vstopnice so po 14, 19 in 24 evrov.

Matej Šček, ki v našem zboru poje bariton, je glasbenik od glave do pete. Je vodja ansambla Špadni fantje, v katerem igra kitaro njegov brat Tomaž, ki je tudi pel pri kosovelovcih. Oba seveda pojeta ob izjemni vokalistki Nini Kovšca, harmoniko pa igra David Puc.

V tej zasedbi so na prestižnem festivalu na Vurberku (25. junija 2021) med 14 zasedbami prejeli najvišje število točk in s tem zlatega zmaja.

Avtor zmagovalne skladbe je Brane Klavžar, ki je uglasbil besedilo Romane Cafuta z naslovom Ne pozabi. Tudi besedilo je bilo nagrajeno in sicer s tretjim mestom.

Le nekaj dni pred tekmovanjem je valček dobil tudi svojo videopodobo. Za snemanje so izbrali našo vinorodno dolino, natančneje vinograde na Slapu pri Vipavi. Igralska zasedba se je izvrstno odrezala, njihovo delo si lahko ogledate na youtube-u ter na spletni strani www.spadni-fantje.com.

Čestitke!

V ajdovski farni cerkvi Janeza Krstnika bo v sredo, 23. junija 2021, maša za dva naša nekdanja pevca, ki sta umrla med epidemijo in se zato od njiju nismo mogli primerno posloviti. Jožef Batič je zemeljsko pot sklenil septembra pri 77 letih, Rado Likar pa decembra pri 80 letih.

Oba sta v zboru Srečko Kosovel prepevala več kot 40 let, oba sta bila izvrstna pevca, na katera se je dirigent lahko vedno zanesel.

Ni mogoče prešteti, na koliko nastopih sta pela, tekmovanjih, turnejah … da tisočerih vaj ne omenjamo.

Ob ljubezni do zborovskega petja je oba odlikovala še redoljubnost in skromnost. Rado tudi po več sezon zapored ni izpustil niti ene vaje, še več, v pevski sobi je bil vedno prvi in poskrbel za vse potrebno. Rado je pel drugi tenor in je imel takoimenovano ravno štimo, medtem ko je Jožeta odlikoval lirični bariton. Danes bi ob ustrezni nadgradnji pel v opernem zboru, tako kot plejada (mlajših) kosovelovcev.

Od zbora Srečko Kosovel sta se oba poslovila leta 2010.

Slava jima!

Na spominski maši bo zbor premierno zapel pet skladb Avgusta Armina Lebana. Leban, ki je učiteljeval tudi v Ajdovščini, je skladal cerkvene in svetne pesmi za moški in mešani zbor, vendar jih sam ni veliko objavil, saj je umrl komaj 31- leten. Omenjene skladbe je leta 1880 izdal brat Janko (Pet cerkvenih pesmi za moški zbor). Dirigent Andrej Makor je poleg Lebanovih skladb izbral še Mendelsonov Beati mortui.

V soboto, 12. junija 2021, je na igrišču ob dvorani Edmunda Čibeja v Lokavcu potekala prireditev ‘Pod modrim nebom’, na kateri se predstavijo društva in sestavi, člani Zveze kulturnih društev Ajdovščina. Kosovelovci smo nastopili zadnji in sicer z dvema skladbama: Hrabroslava Volariča Eno devo le bom ljubil in Vodopivčevo Pobratimijo.

Prireditev, ki je že prerasla v tradicionalno, se je pred 15-imi leti porodila kot spontan protest kulturnih društev v občini zaradi rušitve kulturnega doma, imenovanega ‘DAPS’. Zgrajen še v lopatarskem obdobju je bil sicer dotrajan, toda zaradi velike in izjemno akustične dvorane je bil zelo priljubljen predvsem med pevskimi zbori. Spremenil se je v prah, prah pa v asfaltno parkirišče enega od nakupovalnih centrov. Kulturi je tako ostala na voljo sicer sodobnejša Dvorana prve slovenske vlade v središču Ajdovščine, ki pa je bila do zborovskega petja neprijazna. Nekoliko boljši občutek na odru imamo pevci, če za našimi hrbti postavijo akustično ‘školjko’, kar pa vedno ni mogoče.

Čeprav se je osnovni namen prireditve sčasoma pozabil (da so društva ostala brez strehe nad glavo – pod modrim nebom), pa so jo kulturna društva posvojila, saj predstavlja za nastopajoče dobrodošlo srečanje, za obiskovalce pa pregled dejavnosti na enem mestu. Poleg tega dogodek popestri dogajanje v kraju gostitelju. Iz Ajdovščine se je prireditev preselila na podeželje (Batuje, Vrtovin, Šmarje, Col, Budanje, Selo), letos v Lokavec, kjer je organizacijo prevzela dramska skupina Zarja.

T  

Kosovelovci smo bili povabljeni k sodelovanju v novem italijanskem filmu z naslovom “L’uomo senza colpa” (Človek brez krivde). Pojavimo se v dveh kadrih (pogrebih) in v obeh primerih smo prepevali Srebotnjakove Bore. Skladba je namreč pri srcu režiserju filma, Ivanu Gergoletu, po rodu iz Doberdoba, ki je izbral za snemanje prav zbor, katerega himna so Kosovelovi in Srebotnjakovi Bori. Gre za celovečerec, sofinanciran iz proračuna italijanske države.

Film ‘govori’ o azbestozi, zaradi katere umreta dva lika, mož in žena v razmaku nekaj mesecev, v različnih letnih časih, kar pa je režiser v istem snemalnem dnevu dosegel z različno svetlobo (zjutraj in zvečer) in ustreznimi oblačili. Tako smo bili (na pokopališču v Miljah) na nogah takorekoč od zore do mraka. Dopoldne smo peli prvi del Borov in sicer v naših poletnih opravah, popoldne pa drugi del skladbe, tokrat v oblekah s kravato, kar je bilo zaradi močnega sonca kar zahtevno, še posebno za solista Aleša Kogoja, ki je znameniti solo odpel vsaj 15 krat. Vsaka čast! Peli smo namreč tudi, ko nismo bili v kadru, da so se glavni igralci lažje vživeli v vsebino Kosovelove pesmi in Srebotnjakove glasbe. Ker je bil dirigent zaradi službenih obveznosti z nami le na začetku in koncu, je njegovo vlogo prevzel basist Marjan Troha.

Po uspešno končanem snemanju smo režiserju Gergoletu zapeli še Prelovčev Doberdob, tedaj že pod vodstvom Andreja Makorja, očitno zelo doživeto, saj smo prejeli aplavz na odprti sceni od celotne ekipe, s katero smo ves čas dobro sodelovali. Čeprav naporen dan, za katerega so nekateri pevci morali vzeti dopust, pa bo zagotovo ostal vsem štirinajstim sodelujočim v trajnem spominu – v živo smo lahko spoznali, kako kompleksna je filmska umetnost in koliko (usklajenega) truda je vloženega v vsako minuto končnega izdelka.

Pred leti (2008) smo kosovelovci že nastopali v filmu Maša za pokojne, ki ga je TV Slovenija posnela po glasbeni predlogi Štefana Maurija. Mašo smo zvočno posneli že prej v cerkvi na Colu. Zanimivo pri tem je, da je Mauri mašo posvetil tudi svojim nekdanjim sodelavcem, ki so podlegli azbestozi.

Tenorist Marjan Krpan je ob občinskem prazniku prejel Zlati znak Občine Ajdovščina za prispevek k razvoju in ohranjanju ljubiteljske dejavnosti in zborovskega petja. V zboru Srečko Kosovel je z dušo in srcem prepeval celih 40 let in svojim glasom ter vsestranskim glasbenim talentom odločilno sodeloval pri velikih uspehih zbora. Tako po pevski kot po značajski plati je (bil) Marjan oseba, na katero si se lahko vedno zanesel. Matjaž Šček mu je prisodil vlogo ‘koncertnega mojstra’ v zboru!

Iz obrazložitve nagrade izhaja, da Marjan »s svojim predanim pristopom in ljubeznijo do kulture pomembno prispeva k ohranjanju in krepitvi kulturnega dogajanja v občini«, kar pevci dobro vemo in z njim delimo veselje ob priznanju.

To sicer ni bila vaja, kot so jih bili pevci vajeni pred epidemijo, pač pa v skladu z navodili NIJZ-a. Dirigent Andrej Makor je zbor razdelil na tri oktete, ki so si sledili na eno uro (s prezračevanjem, z maskami in na ustrezni medsebojni razdalji. Toda bolje, tako kot nič.

Prvo vajo po dolgem času je dirigent namenil osvežitvi nekaterih skladb iz prejšnjih sezon.

Kot baritonist v našem zboru prepeva tudi Matej Šček, vodja narodnozabavnega ansambla Špadni fantje, ki se leta 2020 ne bodo zapomnili le po času, polnem omejitev in odpovedi nastopov, pač pa so veliko časa in energije namenili tekmovanju perspektivnih ansamblov ‘nove generacije’ na RTV Slovenija. Potegovali so se namreč za čim višjo uvrstitev na festivalu Slovenska polka in valček 2020.

Skozi četrtfinalni in polfinalni nastop, v živo v studiu televizije Slovenija, so se uspeli prebiti v finale, ki je februarja potekalo na daljavo – vseh trinajst finalnih pesmi je strokovna žirija ocenjevala po ogledu videospotov. Valček z naslovom Tvoje ljubezni dotik, izpod peresa Vere Šolinc in z glasbenim pridihom Roka Švaba, je Špadne fante izstrelil tik pod vrh. »Fantje in dekle smo z rezultatom več kot zadovoljni. Četudi ima drugo mesto vedno malce grenak priokus, je ta rezultat za nas le še večja motivacija za naprej. Komaj čakamo, da se znova ‘odprejo odri’ in da se lahko predstavimo tudi v živo, z novimi skladbami, ki so nastale v tem času, saj je energija publike nekaj, kar da nastopu še poseben čar,« je po uspehu dejal Matej Šček.

»Za nas ste zmagovalci,« pravimo kosovelovci. Čestitke!

Člani našega zbora se poklicno ukvarjajo z raznolikimi dejavnostmi, ob prostem času pa se (poleg zborovskega petja seveda) posvečajo še drugim aktivnostim. Bogdan Bone, denimo, poučuje na Osnovni šoli v Dobravljah, je pa tudi sadjar, čebelar in pripadnik zelene bratovščine (LD Hubelj). Očitno najde čas še za pesniško ustvarjanje (ali pa se mu rime utrnejo na kakšni preži). Tako je na natečaju glasila Lovec (Lovske zveze Slovenije) osvojil zlato in bron v kategoriji pesniških besedil.

Lov je ena najstarejših dejavnosti človeka, ki je zaznamovala tudi njegovo ustvarjalnosti – prve umetnine človeka, ki so jih arheologi odkrili v njegovih nekdanjih bivališčih, so povezane z lovom. Lovska tematika se odtlej pojavlja v vseh umetniških zvrsteh in žanrih. Posebno mesto v slovenski tradiciji, kulturi, umetnosti, pa ima lovsko leposlovje.

Revija Lovec vsako leto razpiše literarni natečaj, rezultate pa razkrije ob kulturnemu prazniku. »Pesem Srnjak bralca ne pusti hladnega. In prav to je tisto, kar naj bi pesem vzbudila v bralcu,« je med drugim zapisano v obrazložitvi prvonagrajene pesmi, ki jo objavljamo v nadaljevanju. Čestitke Bogdanu!

Srnjak

Starec s sklonjeno glavo

stopa v mrak in jesen;

nič kaj zvedavo mu ni več oko,

umirjen njegov je korak.

Natanko ve, kam je namenjen

med cvetjem čez mokro livado.

Le veter ga boža po hrbtu grede

k obzorju, za temno ogrado.

Gladko, a topo orožje

na glavi je krona nekdanja;

okleščen le skromen spomin

je na vitezovanja.

Starec, povej svojo zgodbo,

zaupaj mi svoje poti,

ki varovale pred sodbo

tvoje so mlade moči!

Pripoveduj mi o ljubicah svojih,

o strahu, romancah in častnih dvobojih;

o zimskih okovih, pomladih dehtečih,

poletjih kipečih, jesenskih plodovih …

Rad bi tvojo zgodbo zapisal,

v raztrgane rime jo ujel,

preden v drugi postaneš

vloge le stranske odmev …