Author: zborkoso

V okviru mednarodnega zborovskega festivala Europa Cantat 2021, ki ga bo Ljubljana gostila med 16. in 25. julijem, se bodo odvili številni spremljevalni projekti in dogodki z različnih področij kulturnega ustvarjanja. Eden od njih bo Zborovska fotopromenada, ki bo zborovsko petje predstavila skozi fotografski objektiv. Na fotografski razstavi, ki si jo bo mogoče ogledati med 1. julijem in 1. avgustom na Jakopičevem sprehajališču v osrednjem ljubljanskem parku Tivoli, bodo na kar 80 panojih predstavljene fotografije, izbrane na mednarodnem natečaju.

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki Festival Europa Cantat 2021 organizira skupaj z Evropsko zborovsko zvezo, k sodelovanju vabi profesionalne in ljubiteljske fotografe, pevce, pevke, ljubitelje zborovske glasbe in vse, ki se ukvarjajo s fotografijo in so ujeli, ali bodo še imeli priložnost v svoj fotografski objektiv, tablico ali mobilni telefon ujeti motive, povezane z zborovstvom.

Zborovsko življenje poleg odrskega doživetja prinaša mnogo raznolikih trenutkov, izkušenj in situacij. Vaje, odrske deske, turneje, praznovanja, zaodrje … vse to in še več so motivi, ki bodo svojo mesto dobili na razstavi v Ljubljani, ki bo pod okriljem festivala Europa Cantat 2021 povezala ljubitelje petja in zborovske navdušence z vsega sveta. Na fotografskem natečaju mednarodnega značaja lahko sodelujejo vsi, ki v svojem arhivu že hranijo fotografije, ki jih želijo razstaviti, pa tudi tisti, ki jih bo natečaj spodbudil k ustvarjanju nove vizualno domišljene zborovske fotografije.

Od nostalgije do kreativne promocijske fotografije

Na natečaj se je mogoče prijaviti v štirih tematskih sklopih. Za predstavitev v kategoriji Nekoč/retro/vintage se bodo potegovale prispele fotografije, ki prikazujejo zgodovino zborovstva, kot na primer, kakšni so bili začetki zborovskega petja, kakšne koncertne obleke in frizure so nosili pevci v določenem obdobju in podobno. V kategorijo Na odru sodijo fotografije, ki odkrivajo scenografijo, kostume, koreografijo ali pa gre za bližnje portrete, na katerih so ujeta čustva pevcev. Kategorija Za odrom je posvečena fotografski vizualizaciji zadnjih priprav v zaodrju, preden zbor stopi pred občinstvo, pa tudi občutkom pevcev po nastopu ali tekmovanju. V zadnji razpisani kategoriji Promo organizatorji zbirajo promocijske fotografije zborov, ki presegajo okvire klasične promocijske fotografije in s svojim pristopom segajo v širše kulturno okolje.

Z razstavo Zborovska fotopromenada želi organizator poudariti prisotnost festivala Europa Cantat 2021 v Ljubljani, širši javnosti približati zborovsko dejavnost in hkrati spodbuditi k nastajanju domišljenih zborovskih fotografij. Vsak sodelujoči lahko za posamezno kategorijo pošlje štiri fotografije. Rok za prijavo in pošiljanje fotografij je 19. april 2021.

Fotopromenada na Jakopičevem sprehajališču bo pomenila uvod v poletje, ki bo vsem mimoidočim naznanila festival Europa Cantat in jih skozi 80 panojev popeljala v širni svet zborovstva. Fotografska razstava o zborovski glasbi bo v tako obsežni in strukturirani obliki pri nas predstavljena prvič.

Pevcem moškega zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine se je celoletni trud bogato obrestoval – z velikega pevskega tekmovanja Canta al mar v katalonskem turističnem mestu Calella (oktobra 2010) so se vrnili s tako želeno zlato plaketo!

Calella, mesto nedaleč od Barcelone, je tekmovanje gostilo prvič, kljub temu pa je na njem nastopilo kar 80 zborov z vseh koncev sveta, seveda v različnih kategorijah. Ajdovci so se prijavili v najzahtevnejšo kategorijo odraslih zborov in so odločilni nastop opravili v prestižni Mozartovi dvorani.

Dolgo časa so se pripravljali kosovelovci na to tekmovanje, dvakrat tedensko tudi po tri ure so v obdobju pred tekmovanjem namenjali piljenju posameznih delov štirih skladb, ki jih je že v začetku leta posrečeno izbral zborovodja Matjaž Šček. V njih je prišla do izraza tako možatost 35 članskega zbora, kot tudi značilna otožnost slovenske zborovske literature, v skladbi s hitrejšim tempom pa so lahko izživeli tudi svoj temperament. V obvezni skladbi španskega avtorja pa so se našli tudi v barvitosti pri menjavanju glasbenih razpoloženj.

Čeprav so bili pevci na tekmovanje pripravljeni kot že dolgo ne, pa je v njih vendarle vrtal črv dvoma, ali se lahko ljubiteljski zbor iz neke Ajdovščine enakovredno kosa tudi z akademskimi zbori iz pevsko najbolj razvitih dežel, kot so skandinavske in baltske države ter Rusija. In ali bodo sodniki upoštevali manjše izrazne možnosti moških sestavov v primerjavi z mešanimi? In ne bodo točkovno nagrajevali barvitih zborov iz oddaljenih držav in celin – Indonezije, Filipinov, celo Irana. Poleg tega so morali premagati utrujenost zaradi dolge vožnje z avtobusom, saj si zaradi težke finančne situacije v zboru niso mogli privoščiti letalskega prevoza.

Predvsem pa so se zavedali, da je osnovna naloga na njih samih. Prekaljeni Matjaž Šček je pevce vseskozi svaril pred imperativom zlate medalje, vendar jih je vrhunsko pripravil, tako tehnično kot psihološko. Že generalka v Radovljici, teden dni pred nastopom v Španiji, je bila zelo uspešna in je utrdila samozavest, ki je na tekmovanjih še kako potrebna. Zato Matjaž že v Calelli sami ni pretiraval z vajami, pač pa pevce pripravljal na sproščen nastop. Pa saj tudi ni bilo veliko možnosti za vaje (in to je bila tudi največja hiba sicer zelo dobre prve izvedbe festivala), kajti v hotelu z deset in več zbori, je bil na voljo za vaje samo en prostor. Pa so si kosovelovci pomagali po svoje – eno vajo so opravili kar ob bazenu na vrhu hotela, drugo v biljardnici, tretjo v bližnjem parku itd. Ko so nekaj ur pred tekmovanjem preizkusili še akustiko v dvorani in se med seboj zelo dobro ‘slišali’, je optimizem narasel. Sploh pa, ker je tik pred nastopom v sicer deževno Callello posijalo sonce. In kar je šlo pevcem še posebej na roke – nastop so imeli ob pozni popoldanski uri, saj dopoldne glasilke še ne delujejo optimalno.

Prvi vstop pred komisijo je bil sicer nekoliko zadržan, že druga fraza je stekla gladko, koncentracija je bila popolna, odziv na Matjaževo fraziranje pravočasen, pri Prelovčevi skladbi Sedem si rož pa so pevci povsem ‘padli’ noter in po besedah spremljevalcev ajdovske kolonije ustvarili vrhunski poustvarjalni užitek. Da so bili ves čas intonančno čisti, je takoj po nastopu potrdil tudi absolutni posluh Dušan Česnik.  

Toda razglasitev se je zgodila šele naslednji dan, na gala zaključku, ko se je (podobno kot na odprtju) zbralo 3.000 pevcev in ustvarilo nepozabno vzdušje. Ob veselju Ajdovcev in solzah sreče ob najavi, da je zbor dosegel zlato plaketo in to z 21,24 točke, kar je bilo celo več, kot so potihem pričakovali.

Seveda pa so bližino mamljive Barcelone izkoristili še za oglede njenih znamenitosti in ker gre za moško zasedbo (z veliko nogometnih zanesenjakov), brez obiska Nou Campa ni šlo. 

(MojaObčina, 8. 11. 2012)

Pevci zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine so se udeležili mednarodnega tekmovanja v cerkveni glasbi v Bratislavi. Iz slovaškega glavnega mesta so se vrnili s srebrnim priznanjem – od zlatega jih je ločilo vsega pol točke.

Po zlati medalji na Malti pred poldrugim letom, prav tako v sakralni glasbi, se je vodstvo zbora logično odločilo, da izkoristijo to ‘tržno nišo’ še enkrat in se odločilo za festival Musica sacra v Bratislavi. Kosovelovci so medtem posneli in tudi že izdali svojo prvo zgoščenko s tovrstno glasbo, skladbam, ki so jih posneli v cerkvah v Vrhpolju in Logu, pa so dodali še Mašo za umrle Štefana Maurija, ki so jo posneli že pred leti v cerkvi na Colu. V cerkvi sv. Ane v Kopru pa so nekaj dni pred tekmovanjem odpeli zanimiv izbor nabožnih pesmi, ki jih je posnela tudi koprska televizija. Nastop, ki je hkrati služil za generalko, je bil zelo uspešen in zato so se možje in fantje na Slovaško odpravili z velikimi pričakovanji. Že dolgo zbor ni bil na tekmovanje tako dobro pripravljen in zato tudi dovolj samozavesten. Zato je zborovodja Matjaž Šček pred tekmovanjem prakticiral le kratke (toda intenzivne vaje), da ne bi preveč utrujal glasov. V pomanjkanju primernih prostorov za vaje v hotelu so se pevci zatekli – na slovensko veleposlaništvo (v strogem središču mesta), kjer so sočasno s pesmijo pozdravili veliko skupino Slovencev, ki so prišli z vlakom prijateljstva.

Zbor je na predvečer tekmovanja v Bratislavi na revijalnem nastopu odpel štiri pesmi in hipoma osvojil simpatije občinstva in kritike. Predvsem sta ‘zažgali’ vsem dobro znani Večerni ave, vendar v Ščekovi maniri, in pa moderno delo sodobnega poljskega skladatelja Janczaka z naslovom Kyrie, ki je za nabožno skladbo ritmično izredno zanimiva in tudi zvočno deluje sveže in učinkovito.

Pohvale so pevcem pred odločilnim nastopom godile in pričakovanja še povečale. Čeprav je bil tekmovalni nastop dopoldne (česar pevci niso vajeni), so Ajdovci, po jutranji telovadbi in upevanju, tudi pred štiričlansko komisijo dali vse od sebe in program odpeli zelo dobro, po večinskem mnenju ta generacija še ni bila na tekmovanju tako suverena. Še celo vedno kritični dirigent Matjaž Šček je bil z nastopom zadovoljen, saj so bili pevci skoncentrirani in so zvesto sledili njegovi roki.

Zanimivo je tudi to, da tekmovanje v cerkveni glasbi ni potekalo v kateri od številnih bratislavskih cerkva, pač pa v zrcalni dvorani nadškofovske palače, velikega zgodovinskega pomena – v njej je bil po znameniti bitki pri Slavkovu leta 1805 podpisan t. i. bratislavski mir med Rusijo, Francijo in Avstro ogrsko.

Toda preteklost kosovelovcev po nastopu ni preveč zanimala, saj so nestrpno čakali na rezultate, ki so jih obelodanili šele po večernem skupnem petju vseh sodelujočih zborov pri slovesni maši v jezuitski cerkvi, ki jo je daroval sam bratislavski nadškof. ‘Samo’ srebrna plaketa vsega pol točke od zlate je pomenila hipno razočaranje in večina pevcev se je še pred zaključkom slovesnosti razletela po mestu. K boljšemu razpoloženju niso pomagale niti tolažilne besede korepetitorke Nadje Bratina, ki je poslušala vse zbore in zatrdila, da bi si kosovelovci zaslužili zlato.

Podobno je menil tudi skladatelj Štefan Mauri, ki je tudi spremljal zbor, saj bodo kosovelovci ob njegovi 80–letnici posneli zgoščenko njegovih skladb (nekatere je napisal prav za ajdovske pevce): »Komisija je, po mojem mnenju, preveč poudarka namenjala sami tehniki in discipliniranosti v pesmi, premalo pa izraznosti in muzikaličnosti. Nekatere skladbe višje ocenjenih zborov so bile preveč monotone, če ne že dolgočasne. Če jo to prevladujoči trend v zborovskem petju, potem pa res ne vem …«

Nov dan je razbistril glave in dosežek, ob poglobljenem pogledu na uradne rezultate, pokazal v povsem drugi luči – zbor Srečko Kosovel je med 12 zbori iz šestih držav generalno osvojil tretje mesto, le pol točke za drugim (češkim otroškim zborom) in poldrugo točko za absolutnimi zmagovalci (avstrijskim mešanim zborom). Teh 24,5 točke (od 30) je za moški zbor, ki ima za razliko od mešanih zborov že po naravi manjše izrazne možnosti, v bistvu zelo dober, če ne odličen rezultat. Nenazadnje je bila predstava kosovelovcev dovolj atraktivna, da so jih že na licu mesta povabili na festival na Madžarsko (Pecs).

Toda grenak priokus ostaja – za tiste pol točke bi morebiti kosovelovci morali poskrbeti z bolj svežo opravo, se bolj posvečati protokolu, pri tem lobirati in se sploh bolj odločno podati v zakulisje in kupčkanje, saj tudi pevska tekmovanja niso imuna na ‘zunanje’ vplive. Zanesti se zgolj na svoja grla je bilo v tem primeru očitno premalo – za zlato, da ne bo pomote, saj je pevski nastop sicer izzvenel imenitno.

Latnik št. 115, junij 2011

Krmižljavi, neprespani, pa vendar dobre volje smo zgodaj zjutraj pognali avtobus proti milanskemu letališču Malpensa. Ne, niso nas obhajale slabe misli, niti strah pred letom, le pričakovanje in zavest, da gremo na tekmovanje. Na Malti nas je sprejela zelo prijazna gospa in nas odpeljala do hotela Alexandra. Že kmalu nas je avtobus odpeljal na akustično vajo v cerkev, kjer bo potekalo tekmovanje, nato pa v kulturni center na uro in pol trajajočo vajo, po kateri smo se vsi sodelujoči zbori v povorki, ob spremljavi godbe na pihala, sprehodili po centru La Vallette do prizorišča otvoritvene slovesnosti festivala. Sledila je večerja, ha – nekaj na kartonskih krožnikih, kar smo ekspresno očistili ‘stoječki’ in zalili z vodo! Resnično utrujeni smo ob vrnitvi v hotel hitro zaspali. Tekmovalni nastop nas je čakal že ob 11. uri. Dopoldanskih nastopov pevci ne maramo, saj smo vajeni na vajah in koncertih peti zvečer. Zato smo morali vstati čim prej, da ujamemo ritem – telovadba ob 6.00 pod strokovnim vodstvom Andreja Valiča (kjer je naša najbolj priljubljena vaja razgibavanje gležnjev), za zamudnike pa osvežujoč sprehod ob morju. Po zgodnjem zajtrku še pol ure upevanja, vaje in odhod na tekmovanje.

Po zadnjih napotkih in vzpodbudi zborovodje Matjaža smo si zaželeli srečno in opravili tekmovalni nastop. Po mnenju vseh, ki so nas spremljali, je bil nastop zelo dober, dali smo od sebe vse, kar zbor zmore, kljub temu, pa so bili občutki zelo mešani. Kar je, je! Glavno smo opravili, ostalo bo povedala žirija na razglasitvi rezultatov.

Po resnično ubogem kosilu v podzemnem, za zabave namenjenem prostoru, ki v Sloveniji ne bi bil nikoli odprt, smo odkrili rdečo nit zabavnega dela našega potovanja. Domače, malteško pivo z imenom CISK. Čeprav je vsebina rumenih pločevink gladko tekla po presušenih grlih, smo se raje vrnili v hotel, kjer so luč sveta ugledali salamini, danke, pancete, siri. Ja, kar vreli so iz kovčkov. Mislim, da niti Rovtar v svojih mesnicah nima toliko suhomesnatih izdelkov. Tudi plastenke z vinom so se kar vrstile in ni mi bilo čisto jasno, kje v kovčkih je vse to bilo, saj je teža kovčka na letalu omejena. Nahraniti se in proslaviti (zaliti) uspešen nastop je vsekakor treba. Ob dobrotah in dobri kapljici, prepevanju ob spremljavi naše kitare, ki smo jo prinesli z gostovanja v Franciji in ki v rokah Bolkota prav lepo zveni, so prijetne urice kar bežale.

Sobota je bil čas za prvi izlet in spoznavanje Malte, ki leži 93 km južno od Sicilije in 288 km severno od Libije. Zaradi svojega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja je bila vseskozi križišče zelo različnih kultur. Od neolitika naprej so otočju gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi (ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, Francozi in Angleži. Na otočju je leta 60 doživel brodolom sveti Pavel, ki je na otoke prinesel krščanstvo. Katoliška vera je sedaj uradna in najpogostejša vera na Malti. Verjeli ali ne, premorejo kar 365 cerkva, za vsak dan eno. Malta ima sicer okrog 400.000 prebivalcev in dva uradna jezika: malteščino in angleščino.

Za pokrajino so značilni nizki griči s terasastimi polji. Po pripovedovanju vodičke Malta kar 85 % hrane, ki jo potrebuje, pridela sama. Še več, krompir izvažajo celo na Nizozemsko in v Nemčijo. Imajo namreč dve letini, drugič krompir pobirajo januarja.

Zanimivosti in znamenitosti Malte ne zmanjka, toda tudi naših obveznosti ne. Po popoldanski vaji nas čaka večerni nastop na koncertu za mir v konkatedrali sv. Janeza, menda eni najlepših na svetu. Resnično, poslikana je dobesedno od vrha do tal, zato je obisk v čevljih s petami prepovedan. Devet zborov se je predstavilo škofu in drugim imenitnežem, seveda ob polni katedrali poslušalcev, vsak s po eno pesmijo.

Nam pa se je po nastopu mudilo v hotel, saj je bil prav v njegovi bližini napovedan vrhunec noči čarovnic (halloween), največjega žura na Malti sploh. In res, imeli smo kaj videti. Celo četrt so preplavili mladi s celega otoka (plus turisti). Iz lokalov, diskov, barov, drug ob drugem, je nabijala glasba na ves glas, notri in zunaj pa nepregledna množica. Tradicija je, da se mladi našemijo, najmanj kar je, pa da si dekleta nadenejo mini krila (tudi tista, ki si jih sicer ne bi). Željni zabave so tisoči mladih neumorno plesali in prav tako neumorno pili. Nanje so v pripravljenosti čakala reševalna vozila. Naša skupinica je iz te mase ‘štrtlela’ po letih, če izvzamem približno 70 let starega gospoda, ki je skrbno preštel denar v denarnici, preden se je podal tja, kjer se mladenke rekreirajo ob svetlečem se drogu. Po enournem prerivanju v množici smo pustili mlade pri svoji zabavi – ma, smo res stari?

Nedelja je postregla z izletom v staro glavno mesto Malte Mdino. Čudovito, pravo srednjeveško mestece v obzidju, sprehodi po ulicah in vožnja s panoramskim vlakcem, so nam zapolnili čas do popoldneva, ko smo šli na zaključni večer tekmovanja – razglasitev rezultatov.

Fantje, zlati smo! Veselje in zadovoljstvo zaradi odlično opravljenega dela je bilo res veliko. Sam sem bil še toliko bolj vesel, ko sem videl navdušenje in veselje mladih članov zbora, ki jim je bilo to prvo tekmovanje in potovanje. Fantje so ta pravi v vseh pogledih. Da bi jih le bilo še več v našem zboru! Sledila je še večerja vseh sodelujočih zborov na ladji, razposajeni smeh in ples ob glasbi, kozarčku na zdravje, predvsem pa na uspeh, ki smo ga dosegli. Hotel, pakiranje, vstajanje ob 5. zjutraj in že smo na letališču z veliko lažjimi kovčki kot ob prihodu. Zopet smo v Milanu, kjer nas je na letališču pričakal avtobus z novimi zalogami. Žal pa od ogleda znamenitosti ni bilo nič, saj je deževalo kot za stavo. Dobiček je imel le črnček, ki je prodajal ‘marele’ za enkratno uporabo, zato smo jo hitro mahnili domov k svojim najdražjim.
Prav je, da se zahvalim zborovodji Matjažu Ščeku za dobro opravljeno delo na vajah (ki ga stane nemalo živcev) in potovanju. Zahvala gre vsekakor predsedniku zbora Francu Kodretu za organizacijo potovanja in Marjanu Velikonji, ki nas je imel na skrbi skozi vse dni na Malti. Predvsem pa – hvala, zlati fantje!

Marjan Krpan