Že sedmi festival moškega petja v organizaciji našega zbora je uspešno pod streho. Sobotno dogajanje v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini je uvedla delavnica pevske tehnike z izjemno Martino Burger, škoda je le, da se je ni udeležilo več pevcev iz naših krajev. Tudi na koncertu nastopajočih zborov je bilo poslušalcev v dvorani manj kot običajno – očitno zmeda okrog pandemije pušča posledice (PCT …). Kot običajno smo gostitelji zapeli prvi in prvič na odru predstavili noviteto našega dirigenta in umetniškega vodje festivala Andreja Makorja z naslovom Naša Zemlja (solist tenorist Domen Fučka). Simpatije občinstva je nato nedvomno požela fantovska sestava našega zbora – projekt, namenjen pomlajevanju zbora.
Dvanajstčlanska zasedba je le po dveh vajah z Andrejem Makorjem korektno odpela dve priredbi istrskih ljudskih pesmi. Zagotovo gre med mladeniči iskati jedro bodoče generacije kosovelovcev!
Pomladitev, pravzaprav povsem novo zasedbo pa je že doživel Mariborski oktet, ki je pod vodstvom Špele Drašler svojo pot začel pretežno z zajemom del iz železnega repertoarja z moške zbore.
Odmik od klasike je predstavil kvartet As in nakazal, da se moško petje lahko zbliža tudi s popularno glasbo – s priredbami zimzelenih skladb od Avsenikov (Slovenija, od kod lepote tvoje) do nepozabnega ‘črnega konja’, ki ga je pred pol stoletja jezdil Rafko Irgolič.
Nedelja je v veliko božjepotno cerkev v Logu vendarle privabila več poslušalcev in zagotovo in ni bilo žal, da so vetrovno nedeljsko popoldne namenili zborovskemu petju. Spoznali so lahko vso raznolikost, ki jo premore sakralna literatura skozi zgodovino.
Kosovelovci smo ‘k življenju obudili’ pozabljenega primorskega skladatelja (iz Kanal ob Soči) Avgusta Armina Lebana iz sredine 19. stoletja. Čeprav skladbice (takorekoč miniature) ne skrivajo romantične patine, pa so si po karakterju precej različne in po več kot poldrugem stoletju delujejo prav simpatično!
Toda pravo odkritje festivala je predstavljal gostujoči zbor La Rupe iz kraja Quincinetto (Piemont, Italija). Pravzaprav presenečenje, saj se je v Sloveniji doslej moške zbore iz Italije dojemalo bolj kot izvajalce belkanta. Toda pri tokratnih gostih gre za tako tehnično kot zvokovno izjemno pevsko telo, literatura, ki so jo predstavili, pa je zahtevna, od renesanse do romantike, z izletom v pravoslavno liturgijo. Skratka, že dolgo nismo slišali moškega zbora, ki bi tako dobro, izenačeno zvenel, da o čisti intonaciji ne govorimo. Morda se ob tem pozna ‘roka’ priznanega zamejskega strokovnjaka Stojana Kureta, s katerim sodelujejo, k čisti desetki in vrhunskemu večeru pa je pripomogla še imenitna akustika loške cerkve.
Vse fotografije Samo Trebižan