Kosovelovski Bori vršali v Tallinu

Na filmskem festivalu v estonski prestolnici Tallinu je premiero doživel celovečerec “L’uomo senza colpa” (Človek brez krivde) zamejskega režiserja Ivana Gergoleta, po rodu iz Doberdoba. V dveh kadrih se pojavimo tudi kosovelovci in sicer na dveh pogrebih pojemo Srebotnjakove Bore. Zanimivo, da je Gergolet naše petje uporabil kot podlago napovednika za festival (first trailer): https://youtu.be/V8AS-1DP5Q0.

Film ‘govori’ o azbestozi, zaradi katere umreta dva lika, mož in žena v razmaku nekaj mesecev, v različnih letnih časih, kar pa je režiser v istem snemalnem dnevu (27. maja 2021) dosegel z različno svetlobo (zjutraj in zvečer) in ustreznimi oblačili. Tako smo bili (na pokopališču v Miljah) na nogah takorekoč od zore do mraka. Dopoldne smo peli prvi del Borov in sicer v naših poletnih opravah, popoldne pa drugi del skladbe, tokrat v oblekah s kravato, kar je bilo zaradi močnega sonca kar zahtevno, še posebno za solista Aleša Kogoja, ki je znameniti solo odpel vsaj 15 krat.

Utrinek s snemanja, režiser Ivan Gergolet je na sredini.

Koncert v Števerjanu

Le dober mesec po začetku nove sezone nas čaka že prvi nastop in sicer v Števerjanu, v nedeljo, 9. oktobra ob 18.00. Na koru cerkve sv. Florjana bomo najprej peli pri maši (dele Vodopivčeve maše in nekaj Lebnovih skladb), nato pa pripravili še krajši koncert sakralne glasbe. Zborovodja Andrej Makor

je izbral tehten program:

Cantate Domino: H. L. Hassler

Ave verum corpus: W. A. Mozart

Spaseniye sodelal: P. Chesnokov

Beati mortui: F. B. Mendelssohn

Bogoroditse Djevo: A. Makor

Deep river: prir. A. Srebotnjak (ameriška duhovna)

Zapojmo pesem: R. Gobec

Na orglah nas bo spremljala Eliana Humar.

S Kreslinom v Križankah

Kosovelovci smo imeli čast, da smo zapeli ob odprtju poletnega gledališča v Križankah. Jubilejni, 70. Festival Ljubljana se je po več letih – na dan zmage in praznik občine Ljubljana – vrnil v kultne Križanke, ki so medtem dobile novo streho. Na otvoritvenem koncertu so ob simfonikih RTV (dirigenta Patrik Greblo in Simon Krečič) nastopili priznani slovenski glasbeniki, med njimi Vlado Kreslin, s katerim kosovelovci že dlje časa dobro sodelujemo. Pred časom smo v studiu posneli skladbo Zakartana ura, ki je izšla na zgoščenki, zdaj pa nas je povabil še na nastop v živo pred več kot tisočglavo publiko. Čeprav smo bili na odru le nekaj minut, je bila to zelo zanimiva izkušnja.

Čas med generalko in koncertom smo si krajšali s klepetom z izvajalci, kozarčku vipavskega pa se niso uprli niti dirigent Patrik Greblo, voditeljica Tajda Lekše in legendarni Oto Pestner, ki je z nami delil še spomine na vojaščino v Ajdovščini.

Dogaja se … končno!

Čeprav je spomladanski del sezone usmerjen na junijsko pevsko tekmovanje v Tuzli, pa se ne moremo pritoževati nad pomanjkanjem nastopov. Tako smo na praznik 27. aprila sodelovali na proslavi, posvečeni 80. letnici nanoške bitke. Na Nanosu smo redni gostje, prav tako ‘terenska’ zasedba Orkestra slovenske vojske, s katero smo tokrat odpeli himno, Hej brigade in za konec seveda Vstajenje Primorske. Ker smo skupaj že večkrat nastopali, posebnih vaj pred proslavo niti nismo imeli in smo samo vestno sledili ‘vojaškemu’ dirigentu Gregorju Vidmarju.


A capella smo potem odpeli še nekaj domoljubnih pesmi pod vodstvom našega dirigenta Andreja Makorja.

Z domoljubnim programom smo nato sodelovali še na prvomajski proslavi na Predmeji. Tokrat smo sledili ženski roki in sicer Eliani Humar. Vstajenje Primorske smo za konec zapeli s pihalnim orkestrom ajdovske glasbene šole, ki ga vodi Andrej Kobal. Ker je bilo prvič, smo pred nastopom še malo vadili, da smo se z dirigentom in orkestrom uskladili.


Na ajdovski občinski praznik 5. maj smo redne četrtkove vaje začeli nekoliko prej, da smo lahko s pesmijo na odru presenetili našega pevca Edvarda Pelicona, ki je ravno prejel Petomajsko priznanje Občine Ajdovščina.
Na dan zmage, 9. maja, pa se odpravljamo v prestolnico, v Križanke. Povabil nas je Vlado Kreslin, s katerim smo že pred časom posneli skladbo Zakartana ura, tokrat pa jo bomo odpeli še v živo – ob spremljavi simfoničnega orkestra RTV.
V maju nas čaka še organizacija dvodnevnega Pomladnega festivala petja, 20. maja v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi in 21.
v Vipavskem Križu.

Koncert dveh zborov v Vipavskem Križu

APZ Maribor

V samostanski cerkvi v Vipavskem Križu bo v soboto, 26. marca 2022, ob 19. uri koncert z naslovom Pójmo zaj, pojdimo zdaj, na katerem bosta nastopila moški zbor Srečko Kosovel in Akademski pevski zbor Maribor.

Kosovelovci bomo pod vodstvom Andreja Makorja za ogrevanje odpeli pet krajših cerkvenih skladb Avgusta Armina Lebana, Srebotnjakovo priredbo črnske duhovne Deep river in Mozartovo klasiko Ave verum. Orglala bo Eliana Humar.

APZ Maribor je že več kot pol stoletja eden od nosilcev študentske kulture v mestu ob Dravi. V zboru prepevajo študentke in študenti različnih fakultet, vodi pa jih Tadeja Vulc, ki je tudi skladateljica. Vendar zbor ne bo prepeval njenih skladb, pač pa je v program vključila dela mlajše generacije slovenskih skladateljev in treh skladateljic – Mojce Prus, Mateje Petelin in Klare Mlakar. Klarin Most bo v Križu doživel krstno izvedbo, prav tako Preljuba družba, prosmo vas, pod katero se podpisuje Tine Bec, prvič na odru pa bo zazvenel še Otrok s sončnico Ambroža Čopija. Torej koncert s kar tremi krstnimi izvedbami!

Oči so že uprte v spomladanski del sezone!

Z lepim glasbenim doživetjem v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu smo skupaj z Ipavsko nadvse uspešno sklenili cikel božičnih koncertov. Pomembno je, da smo z odgovornim in samozaščitnim delovanjem tako na vajah kot koncertih preprečili okužbe in tako vse tri nastope izpeljali v skoraj polni zasedbi. Dodati je treba, da smo večino programa naštudirali na novo, saj je umetniški vodja Andrej Makor pri izbiri posegel po manj znanih, zato pa nič manj zanimivih skladbah. Poleg tega se je bilo potrebno prilagajati akustiki posamezne cerkve.

Čar raznolikosti programa obeh zborov (seveda tudi izvedbo) je poslušalstvo, ki je strogim ukrepom navkljub lepo zapolnilo prizorišča, znalo nagraditi z dolgimi aplavzi.

Po krajšem premoru so naša prizadevanja že usmerjena v drugi del sezone, za katero seveda ne vemo, kako jo bo krojila pandemija. Toda cilji so postavljeni – vrhunec je načrtovan za junijsko tekmovanje v Tuzli. Še prej nas čaka ponovno velik zalogaj (bolj po organizacijski kot po pevski plati) z organizacijo Pomladnega festivala moškega petja, ki bo letos (upamo vsaj) spet pomladni. Le da ga selimo iz objema ledenih mož in Zofke teden dni naprej (20. in 21.), ko je vreme pri nas že bolj stabilno in bi končno omogočilo koncert na prostem, na grajskem dvorišču v Vipavskem Križu (prvič doslej!). Sakralni del ostaja v božjepotni cerkvi v Logu.

Vmes je dogovorjenih že kar nekaj nastopov, denimo 80-letnica nanoške bitke (23. aprila), sodelovali bomo na občinski reviji, prireditvi Pod modrim nebom …

Koncert ŠTANDREŽ, sobota, 8. 1. 2022 ob 20.00

Moški pevski zbor Srečko Kosovel

Dirigent Andrej Makor, orgle Eliana Humar

Avgust Armin Leban: PRED BOGOM

Ljudska iz Slovenskih goric, prir. Anton Lajovic: LEGENDA

Ljudska iz Dornberka: VESELE PRAZNIKE

Jurij Dalmatin, prir. Janez Močnik: TA BOŽIČNA PEJSEN

Avgust Armin Leban: VI, OBLAKI

Črnska duhovna, prir. Alojz Srebotnjak: DEEP RIVER

Jože Trošt: MI VALEMO KRALA ZMOŽNOGA

Leopold Belar, prir. Ludvik Puš: GLEJ ZVEZDICE BOŽJE

Amadeus Mozart: AVE VERUM

Ivan Zupan: BOŽJI NAM JE ROJEN SIN

John Francis Wade: ADESTE FIDELES

Komorni zbor Ipavska

Dirigentka Damjana Vončina

Hans Leo Hassler: DIXIT MARIA

Josef Rheinberger: ABENDLIED

Sergei Rachmaninoff: BOGORODITSÈ DEVO, RADUYSYA

Jaakko Mäntyjärvi: PULCHRA ES

Kim André Arnesen: CHILD OF SONG

Leopold Belar: ŽE POČIVA VSA NARAVA

Charles Camille Saint-Saëns: TOLLITE HOSTIAS (DAR SVOJ VZEMITE VSI)

Srednjeveški napev, harm. Anton Foerster: OJ, DETE JE ROJENO NAM

‘Ta božična pejsen’

Že lansko leto smo načrtovali nekaj božičnih koncertov, ki pa jih je korona odnesla – pa ne samo koncerte, tudi vaje. Tako smo letošnjo negotovo sezono začeli s študijem nabožnih, pretežno božičnih pesmi, seveda ob upoštevanju ukrepov – pogoj PCT, maske …

Dirigent Andrej Makor je pripravil zanimiv izbor, pri čemer so tri svetovno znane skladbe – Mozartov Ave verum, črnski spiritual Deep river v priredbi Alojza Srebotnjaka iz leta 1955 in Adeste fideles oziroma v prevodu Hitite kristjani, ki jo že sredi 18. stoletja uglasbil angleški skladatelj John Francis Wade, pa še danes v različnih priredbah in izvedbah pogosto vrti na radijskih frekvencah (v predbožičnem času).

Seveda imamo tudi Slovenci bogat nabor božičnih skladb, tako ljudskih kot umetnih, tudi zelo starih (od Dalmatina naprej). Ta božična pejsen (v priredbi Janeza Močnika) je dala tudi skupni naslov ciklu koncertov – grafično podobo ja zasnoval naš prvi tenor Domen Fučka, sicer arhitekt po poklicu.

Ljudski sta skladbi iz dveh različnih koncev Slovenije (vendar vinogradniških!), z Vipavskega in Slovenskih goric (vesele praznike in Legenda), star napev s prav tako arhaičnim besedilom (Mi valemo krala zmožnoga) pa je obdelal naš colski rojak Jože Trošt. Ob daleč najbolj znani skladbi Sveta noč, ki pa se je pred božičem po cerkvah ne poje, je verjetno druga najbolj priljubljena skladba Glej zvezdice božje. Avtor je Leopold Belar, rojen leta 1828 v Idriji, kjer je dobil osnovno glasbeno izobrazbo, kasneje pa je poučeval na številnih šolah po Sloveniji, postal nadučitelj in šolski nadzornik. Povsod je vodil cerkvene pevske zbore in zanje zložil vrsto nabožnih skladb. Belarjevo Že počiva vsa narava bo odpela tudi Ipavska.

Cikel božičnih koncertov (Srečko Kosovel + Ipavska)

Markovec, cerkev sv. Marka, 20. decembra 2021 ob 19.30

Vrhpolje, cerkev sv. Primoža in Felicijana, 23. decembra 2021 ob 19.00

Štandrež, cerkev sv. Andreja, 8. januarja 2022 ob 20.00

Cerkev sv. Marka na Markovcu

Program MoPZ Srečko Kosovel

1. Ave verum (Mozart)

2. Deep river (črnska duhovna, prir. Srebotnjak)

3. Vesele praznike (ljudska Dornberk)

4. Božji nam je rojen sin (Zupan)

5. Adeste fideles (Wade)

6. Glej zvezdice božje (Belar, prir. Puš)

7. Legenda (ljudska Slovenske gorice, prir. R. Gobec)

8. Mi valemo krala zmožnoga (Trošt)

9. Ta božična pejsen (J. Dalmatin, prir. J. Močnik)

10. Vi, oblaki (Leban)

11. Pred Bogom (Leban)

12. Vesela duša moja (Leban)

Dolžina programa je ocenjena na cca. 30 min čiste glasbe.

Program KZ Ipavska

1. Dixit Maria (Hans Leo Hassler)

2. Ave Generossa (Ola Gjeilo, tekst Hildegard von Bingen)

3. Child of song (Kim André Arnesen, tekst EuanTait)

4. Že počiva vsa narava (Leopold Belar)

5. Oj dete je rojeno nam (slovenski srednjeveški napev, harm. Foerster)

6. Tollite hostias – Dar svoj vzemite vsi (Saint-Saens)

Dolžina programa je ocenjena na cca. 20 min čiste glasbe.

Lado Kobal (1926 – 2021)

Poslovil se je Vladimir (Lado) Kobal, kosovelovska pevska legenda, izvrsten baritonist, solist zbora. Med številnimi soli je najraje zapel Lastovki v slovo (Mrzel veter tebe žene …). Kako simbolično – na eni strani zavezanost mestu burje, po drugi strani pa ga je ‘mrzel veter’ fašizma še mladoletnega odnesel po italijanskem škornju.

Mobilizirali so ga 2. februarja 1943 v znano italijansko mesto Carraro, ob vznožje Apuanskih Alp, ki v svojih nedrjih skrivajo čudovit marmor. Lomili so ga že Rimljani, svetovno slavo je dosegel z Michelangelom, ki je kose posebej cenjenega belega marmorja osebno izbiral iz skladov obsežnega kamnoloma. Lado je lahko v živo spoznal težaško delo kamnosekov, ki so pogosto staknili resne poškodbe, na kar še danes priča spomenik kamnoseškim invalidom, seveda iz belega marmorja. V Carrari je vojaščino služilo blizu tisoč mladoletnih Primorcev, ki prvih nekaj mesecev niso počeli kaj posebnega – običajen vojaški ‘dril’, zbor, marširanje, tekanje, osvajanje vojaških veščin, le da brez orožja. Kot da so jih na drugo stran polotoka pripeljali zato, da ne bi šli v partizane. Dobili so prost izhod v mesto. Ker so jih oficirji ‘oglaševali’ kot ribele, takorekoč razbojnike, je bilo mesto ob prvem njihovem izhodu kot izumrlo, tudi vse gostilne so bile zaprte. Zato so se zbrali na nekem travniku na robu mesta in kot je za Primorce značilno, se je kmalu oglasila pesem, slovenska pesem.

Kamnolomi v Carrari

Drugič so se na izhod že nekoliko bolje pripravili, tako da so prepevali že po ulici in so jih domačini z zanimanjem poslušali. So pa ob Vojaškem bobnu in Delaj, delaj dekle pušeljc peli tudi italijansko Quel mazzolin di fiori. Gostilničarji pa vseeno niso imeli do njih nekega zaupanja in jim na začetku sploh niso hoteli postreči. Kako tudi bi, pravi Lado, saj so domačini v nedeljo ob briškoli cel popoldan žulili tisto osminko vina, en od Podkrajcev pa je naročil kar dva litra hkrati. Šele ko je iz žepa potegnil šop lir, se je birt omehčal. Jasno je, da se je ob splaknjenem grlu toliko lažje in hitreje oglasila pesem, »slovenska pesem, sredi Italije,« poudarja Kobal. Od kje jim denar? »Od doma! Je bilo kar nekaj Pivčanov in Podkrajcev, ki so znali izkoristiti rapalsko mejo,« se namuzne Kobal.

Enemu od višjih oficirjev je bilo petje tako všeč, da ni odprl vrat, dokler Slovenci niso zapeli Trzinke, sploh, ko so mu prevedli tisto ‘vso črno, vso črno ret je mejla’. »Za Trzinko nisem kasneje niti slišati hotel več, še za kakšno Rezko ne,« se pošali Kobal. Oficirji so si bili precej različni, nekateri bolj človeški, drugi zadrti in do Slovencev sovražno nastrojeni. Kot denimo Bianchi, ki je pogosto Vipavcem žugal in grozil, češ da bodo že dobili svoje, saj ve, iz kakšnega banditskega okolja prihajajo. »Ker je bil Bianchi v Ajdovščini znan priimek, sem se pozanimal, če je kakšen sorodnik. Presenečen sem izvedel, da je bil kot alpin ranjen in zato premeščen v zaledne enote – kar srh me je spreletel, saj je bil pripadnik bataljona Val Cismon, ki je zakrivil sodni dan na Ustjah!«

Na drugi strani je bil podpolkovnik, pred vpoklicom ugleden odvetnik iz Torina, do Slovencev zelo razumevajoč. Vsako jutro je poslušal radio in ko so 25. julija objavili padec fašizma, je izustil: ’25 let prepozno!’ Ob neki priložnosti je Kobalu zaupal, da je izdelan plan ‘dokončne rešitve’ za Slovence, če Italija zmaga. ‘Toda zmagala ne bo,’ je bil daljnoviden. Vojne pa še ni bilo konec in tako so eno četo poslali na Sardinijo, drugo na Sicilijo, tretjo v Apulijo. Ostalo jih je le približno 120, med njimi tudi Lado, ki ne ve, komu se ima zahvaliti za dokaj ‘turistično’ nadaljevanje vojne. Premestili so ga v Forte dei Marmi, že v 19. stoletju razvito turistično središče. Namestili so se v enega od počitniških domov. »Delali nismo praktično nič, na tem ozemlju ni bilo nobenih vojnih operacij, dokaj mehko je šlo vse skupaj skozi.« Kaj se dogaja doma in po svetu, niso vedeli, italijanskih časnikov niso brali, slovenskih niso dobivali. »Tudi sicer nismo bili kaj prida poučeni o globalnih zadevah, v italijanskih šolah so nas pitali samo z rimskim imperijem in podobnimi zadevami. Še vedno smo bili zelo mladi, raje smo pogledali za kašnim dekletom.«

Ena od cerkva v letoviškem kraju Forte dei Marmi ni prav velika, je pa v njej vsako nedeljo ob 8. uri mašo daroval vojaški kurat, »na suho, brez petja. Zato smo se spet organizirali. Ciril Silič je bil sin organista in je od očeta prejel nekaj not, tako da smo jih lahko naštudirali in ob soglasju nadrejenih peli pri maši. Slovenske pesmi, v Italiji pred italijanskimi oficirji. Doma pa še v trgovini pri Pračku nisi smel naročiti kruha po slovensko,« zmajuje.

Tudi v kino so hodili, Kobal pa si je eno od predstav ogledal dvakrat zapored. Prvič si namreč ni v popolnosti zapomnil pesmi, ki mu je bila zelo všeč in jo je pel baritonist Gino Bechi in sicer v leta 1943 posnetem filmu Fuga a due voci. Toda po drugem ogledu filma je pesem z naslovom La strada nel bosco že osvojil, kar kaže na izjemen spomin in seveda posluh. Kasneje jo je slišal v izvedbi Claudia Ville, pel jo je tudi Luciano Pavarotti.

Lado Kobal z ženo Julko leta 2016, zadaj še ene kosovelovec – Lovrenc Lokar

O Kobalovi glasbeni nadarjenosti priča tudi zgodba iz ajdovske cerkve, ko je bil star šele 13 let. Na koru je slišal imeniten tenor Jožka Bratuža, brata tedaj že pokojnega Lojzeta, mučeniške žrtve fašističnega terorja. Gre za manj izvajano delo Vinka Vodopivca, Biser, ki ima tenorski in baritonski part. Obljubil si je, da ko bo velik, jo bo tudi on pel. In res je že kmalu pel Biser, seveda svoj, baritonski del, na koru cerkve Fonte dei Marmi pa je na spodbujanje in podpori Cirila Siliča odpel oba dela kar sam. Lado je imel značilno baritonsko barvo, toda tudi dovolj visoko, da je ob ustrezni intonaciji odpel oba dela.

Leta 2000 je še en kosovelovski baritonist, sicer ajdovski zdravnik dr. Rajko Žužek, Kobala nagovoril za prvomajski izlet po poteh njegove vojaščine. V Carrari je obiskal njemu seveda znane stavbe. V eni je srednja tehniška šola, v drugi hotel, v letovišču Forte dei Marmi pa je zaman iskal svojo ‘kolonijo’. Domačini so mu povedali, da so jo do konca vojne uporabljali nemški vojaki, kasneje pa so jo Italijani preprosto razstrelili.

Seveda ni mogel mimo cerkve in se povzpel na kor. Dr. Žužek ga je nagovarjal, naj ponovi ‘nastop’ izpred 57 let. Kobal se je izgovarjal na svojih 75 let, potem pa popustil, saj je v klopeh sedelo le nekaj ženic. Ko se je po odpetem Biseru spustil s kora, se je znašel v objemu ene od žena. Prepoznala je glas in pesem, pa čeprav Lada še ni nikoli videla. Kot 13 letno dekletce je bila tistega dne leta 1943 z materjo pri maši, Kobalov glas in Vodopivčeva skladba pa sta ji ostala v ‘večnem spominu’. Cerkev, ki nosi nenavadno ime St. Ermete, je bila torej prizorišče prav tako nenavadne zgodbe.

Cerkev st. Ermete v Forte dei Marmi

Najbrž bi Ladotovih spominov na tiste čase nabrali za celo knjigo, saj se je njegova odisejada po italijanskem škornju končala šele decembra 1946. Kmalu zatem se je zaposlil na Lipi, ki je bila tedaj hudo skromnega obsega – žaga, zabojnica in ročna mizarska delavnica, kjer so izdelovali enostavne barake za pogorele oz. begunce. Celega četrt stoletja je potem Kobal posvetil razvoju Lipe, še 15 let je dodal na Fructalu, do zasluženega pokoja.

Ves ta čas in še potem je bil Lado odločilno vpet v pevsko dogajanje v Ajdovščini. Že takoj se je vključil v pevski zbor Lipa, ki ga je vodil legendarni Teodor Krtelj, Stric Dore so mu pravili vsi. Z njim je Lado dvakrat obiskal Vinka Vodopivca. Podobno kot mnogi drugi zbori je tudi lipovski hlepel po novih skladbah, Vinko je bil plodovit skladatelj, vendar mu je kronično primanjkovalo primernih besedil. Šturski župnik Gregorc je bil z rimami kar vešč, tako da sta Vodopivcu prinesla njegovi besedili. Pod Doretovim vodstvom so ajdovski pevci sodelovali tudi na velikem mitingu leta 1947 na Lijaku. Čisto zadnjič je pred zbor Krtelj stopil ob odprtju stolpa v Gonjačah. Skoraj dve leti so pevci vztrajali brez pravega dirigenta, kajti, preprosto, šolanih zborovodij sploh ni bilo. Po obdobju fašizma in vojni je zazevala na tem področju globoka luknja. Se pa je lepega dne na Lipi pojavil profesor Maks Pirnik in Kobalu namignil, da pozna človeka, ki bi lahko zbor prevzel. Le potrpeti bi bilo treba še nekaj časa, saj še študira v Ljubljani. Pirnik se je ponudil, da bo v tem času sam vodil nekaj vaj in je dejansko prihajal v Ajdovščino iz Tolmina, kjer je poučeval na učiteljišču in je že prepoznal talent predlaganega rešitelja – Klavdija Koloinija.

Lado se je dobro spominjal spoznavnega srečanja – po obojestranski zadregi je Klavdij dejal: »Fantje, a bomo kaj zapeli?« In začela se je zgodba o uspehu zbora, ki je leta 1965, za veliko proslavo v Ilirski Bistrici, prevzel ime medvojnega zbora Srečko Kosovel.

Kobala je nenadna smrt Klavdija Koloinija zelo prizadela, 30 let uspešnega sodelovanja in prepevanja po celem svetu seveda ustvari trdne vezi.