Poslovil se je Vladimir (Lado) Kobal, kosovelovska pevska legenda, izvrsten baritonist, solist zbora. Med številnimi soli je najraje zapel Lastovki v slovo (Mrzel veter tebe žene …). Kako simbolično – na eni strani zavezanost mestu burje, po drugi strani pa ga je ‘mrzel veter’ fašizma še mladoletnega odnesel po italijanskem škornju.
Mobilizirali so ga 2. februarja 1943 v znano italijansko mesto Carraro, ob vznožje Apuanskih Alp, ki v svojih nedrjih skrivajo čudovit marmor. Lomili so ga že Rimljani, svetovno slavo je dosegel z Michelangelom, ki je kose posebej cenjenega belega marmorja osebno izbiral iz skladov obsežnega kamnoloma. Lado je lahko v živo spoznal težaško delo kamnosekov, ki so pogosto staknili resne poškodbe, na kar še danes priča spomenik kamnoseškim invalidom, seveda iz belega marmorja. V Carrari je vojaščino služilo blizu tisoč mladoletnih Primorcev, ki prvih nekaj mesecev niso počeli kaj posebnega – običajen vojaški ‘dril’, zbor, marširanje, tekanje, osvajanje vojaških veščin, le da brez orožja. Kot da so jih na drugo stran polotoka pripeljali zato, da ne bi šli v partizane. Dobili so prost izhod v mesto. Ker so jih oficirji ‘oglaševali’ kot ribele, takorekoč razbojnike, je bilo mesto ob prvem njihovem izhodu kot izumrlo, tudi vse gostilne so bile zaprte. Zato so se zbrali na nekem travniku na robu mesta in kot je za Primorce značilno, se je kmalu oglasila pesem, slovenska pesem.
Drugič so se na izhod že nekoliko bolje pripravili, tako da so prepevali že po ulici in so jih domačini z zanimanjem poslušali. So pa ob Vojaškem bobnu in Delaj, delaj dekle pušeljc peli tudi italijansko Quel mazzolin di fiori. Gostilničarji pa vseeno niso imeli do njih nekega zaupanja in jim na začetku sploh niso hoteli postreči. Kako tudi bi, pravi Lado, saj so domačini v nedeljo ob briškoli cel popoldan žulili tisto osminko vina, en od Podkrajcev pa je naročil kar dva litra hkrati. Šele ko je iz žepa potegnil šop lir, se je birt omehčal. Jasno je, da se je ob splaknjenem grlu toliko lažje in hitreje oglasila pesem, »slovenska pesem, sredi Italije,« poudarja Kobal. Od kje jim denar? »Od doma! Je bilo kar nekaj Pivčanov in Podkrajcev, ki so znali izkoristiti rapalsko mejo,« se namuzne Kobal.
Enemu od višjih oficirjev je bilo petje tako všeč, da ni odprl vrat, dokler Slovenci niso zapeli Trzinke, sploh, ko so mu prevedli tisto ‘vso črno, vso črno ret je mejla’. »Za Trzinko nisem kasneje niti slišati hotel več, še za kakšno Rezko ne,« se pošali Kobal. Oficirji so si bili precej različni, nekateri bolj človeški, drugi zadrti in do Slovencev sovražno nastrojeni. Kot denimo Bianchi, ki je pogosto Vipavcem žugal in grozil, češ da bodo že dobili svoje, saj ve, iz kakšnega banditskega okolja prihajajo. »Ker je bil Bianchi v Ajdovščini znan priimek, sem se pozanimal, če je kakšen sorodnik. Presenečen sem izvedel, da je bil kot alpin ranjen in zato premeščen v zaledne enote – kar srh me je spreletel, saj je bil pripadnik bataljona Val Cismon, ki je zakrivil sodni dan na Ustjah!«
Na drugi strani je bil podpolkovnik, pred vpoklicom ugleden odvetnik iz Torina, do Slovencev zelo razumevajoč. Vsako jutro je poslušal radio in ko so 25. julija objavili padec fašizma, je izustil: ’25 let prepozno!’ Ob neki priložnosti je Kobalu zaupal, da je izdelan plan ‘dokončne rešitve’ za Slovence, če Italija zmaga. ‘Toda zmagala ne bo,’ je bil daljnoviden. Vojne pa še ni bilo konec in tako so eno četo poslali na Sardinijo, drugo na Sicilijo, tretjo v Apulijo. Ostalo jih je le približno 120, med njimi tudi Lado, ki ne ve, komu se ima zahvaliti za dokaj ‘turistično’ nadaljevanje vojne. Premestili so ga v Forte dei Marmi, že v 19. stoletju razvito turistično središče. Namestili so se v enega od počitniških domov. »Delali nismo praktično nič, na tem ozemlju ni bilo nobenih vojnih operacij, dokaj mehko je šlo vse skupaj skozi.« Kaj se dogaja doma in po svetu, niso vedeli, italijanskih časnikov niso brali, slovenskih niso dobivali. »Tudi sicer nismo bili kaj prida poučeni o globalnih zadevah, v italijanskih šolah so nas pitali samo z rimskim imperijem in podobnimi zadevami. Še vedno smo bili zelo mladi, raje smo pogledali za kašnim dekletom.«
Ena od cerkva v letoviškem kraju Forte dei Marmi ni prav velika, je pa v njej vsako nedeljo ob 8. uri mašo daroval vojaški kurat, »na suho, brez petja. Zato smo se spet organizirali. Ciril Silič je bil sin organista in je od očeta prejel nekaj not, tako da smo jih lahko naštudirali in ob soglasju nadrejenih peli pri maši. Slovenske pesmi, v Italiji pred italijanskimi oficirji. Doma pa še v trgovini pri Pračku nisi smel naročiti kruha po slovensko,« zmajuje.
Tudi v kino so hodili, Kobal pa si je eno od predstav ogledal dvakrat zapored. Prvič si namreč ni v popolnosti zapomnil pesmi, ki mu je bila zelo všeč in jo je pel baritonist Gino Bechi in sicer v leta 1943 posnetem filmu Fuga a due voci. Toda po drugem ogledu filma je pesem z naslovom La strada nel bosco že osvojil, kar kaže na izjemen spomin in seveda posluh. Kasneje jo je slišal v izvedbi Claudia Ville, pel jo je tudi Luciano Pavarotti.
O Kobalovi glasbeni nadarjenosti priča tudi zgodba iz ajdovske cerkve, ko je bil star šele 13 let. Na koru je slišal imeniten tenor Jožka Bratuža, brata tedaj že pokojnega Lojzeta, mučeniške žrtve fašističnega terorja. Gre za manj izvajano delo Vinka Vodopivca, Biser, ki ima tenorski in baritonski part. Obljubil si je, da ko bo velik, jo bo tudi on pel. In res je že kmalu pel Biser, seveda svoj, baritonski del, na koru cerkve Fonte dei Marmi pa je na spodbujanje in podpori Cirila Siliča odpel oba dela kar sam. Lado je imel značilno baritonsko barvo, toda tudi dovolj visoko, da je ob ustrezni intonaciji odpel oba dela.
Leta 2000 je še en kosovelovski baritonist, sicer ajdovski zdravnik dr. Rajko Žužek, Kobala nagovoril za prvomajski izlet po poteh njegove vojaščine. V Carrari je obiskal njemu seveda znane stavbe. V eni je srednja tehniška šola, v drugi hotel, v letovišču Forte dei Marmi pa je zaman iskal svojo ‘kolonijo’. Domačini so mu povedali, da so jo do konca vojne uporabljali nemški vojaki, kasneje pa so jo Italijani preprosto razstrelili.
Seveda ni mogel mimo cerkve in se povzpel na kor. Dr. Žužek ga je nagovarjal, naj ponovi ‘nastop’ izpred 57 let. Kobal se je izgovarjal na svojih 75 let, potem pa popustil, saj je v klopeh sedelo le nekaj ženic. Ko se je po odpetem Biseru spustil s kora, se je znašel v objemu ene od žena. Prepoznala je glas in pesem, pa čeprav Lada še ni nikoli videla. Kot 13 letno dekletce je bila tistega dne leta 1943 z materjo pri maši, Kobalov glas in Vodopivčeva skladba pa sta ji ostala v ‘večnem spominu’. Cerkev, ki nosi nenavadno ime St. Ermete, je bila torej prizorišče prav tako nenavadne zgodbe.
Najbrž bi Ladotovih spominov na tiste čase nabrali za celo knjigo, saj se je njegova odisejada po italijanskem škornju končala šele decembra 1946. Kmalu zatem se je zaposlil na Lipi, ki je bila tedaj hudo skromnega obsega – žaga, zabojnica in ročna mizarska delavnica, kjer so izdelovali enostavne barake za pogorele oz. begunce. Celega četrt stoletja je potem Kobal posvetil razvoju Lipe, še 15 let je dodal na Fructalu, do zasluženega pokoja.
Ves ta čas in še potem je bil Lado odločilno vpet v pevsko dogajanje v Ajdovščini. Že takoj se je vključil v pevski zbor Lipa, ki ga je vodil legendarni Teodor Krtelj, Stric Dore so mu pravili vsi. Z njim je Lado dvakrat obiskal Vinka Vodopivca. Podobno kot mnogi drugi zbori je tudi lipovski hlepel po novih skladbah, Vinko je bil plodovit skladatelj, vendar mu je kronično primanjkovalo primernih besedil. Šturski župnik Gregorc je bil z rimami kar vešč, tako da sta Vodopivcu prinesla njegovi besedili. Pod Doretovim vodstvom so ajdovski pevci sodelovali tudi na velikem mitingu leta 1947 na Lijaku. Čisto zadnjič je pred zbor Krtelj stopil ob odprtju stolpa v Gonjačah. Skoraj dve leti so pevci vztrajali brez pravega dirigenta, kajti, preprosto, šolanih zborovodij sploh ni bilo. Po obdobju fašizma in vojni je zazevala na tem področju globoka luknja. Se pa je lepega dne na Lipi pojavil profesor Maks Pirnik in Kobalu namignil, da pozna človeka, ki bi lahko zbor prevzel. Le potrpeti bi bilo treba še nekaj časa, saj še študira v Ljubljani. Pirnik se je ponudil, da bo v tem času sam vodil nekaj vaj in je dejansko prihajal v Ajdovščino iz Tolmina, kjer je poučeval na učiteljišču in je že prepoznal talent predlaganega rešitelja – Klavdija Koloinija.
Lado se je dobro spominjal spoznavnega srečanja – po obojestranski zadregi je Klavdij dejal: »Fantje, a bomo kaj zapeli?« In začela se je zgodba o uspehu zbora, ki je leta 1965, za veliko proslavo v Ilirski Bistrici, prevzel ime medvojnega zbora Srečko Kosovel.
Kobala je nenadna smrt Klavdija Koloinija zelo prizadela, 30 let uspešnega sodelovanja in prepevanja po celem svetu seveda ustvari trdne vezi.