Pevcem moškega zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine se je celoletni trud bogato obrestoval – z velikega pevskega tekmovanja Canta al mar v katalonskem turističnem mestu Calella (oktobra 2010) so se vrnili s tako želeno zlato plaketo!
Calella, mesto nedaleč od Barcelone, je tekmovanje gostilo prvič, kljub temu pa je na njem nastopilo kar 80 zborov z vseh koncev sveta, seveda v različnih kategorijah. Ajdovci so se prijavili v najzahtevnejšo kategorijo odraslih zborov in so odločilni nastop opravili v prestižni Mozartovi dvorani.
Dolgo časa so se pripravljali kosovelovci na to tekmovanje, dvakrat tedensko tudi po tri ure so v obdobju pred tekmovanjem namenjali piljenju posameznih delov štirih skladb, ki jih je že v začetku leta posrečeno izbral zborovodja Matjaž Šček. V njih je prišla do izraza tako možatost 35 članskega zbora, kot tudi značilna otožnost slovenske zborovske literature, v skladbi s hitrejšim tempom pa so lahko izživeli tudi svoj temperament. V obvezni skladbi španskega avtorja pa so se našli tudi v barvitosti pri menjavanju glasbenih razpoloženj.
Čeprav so bili pevci na tekmovanje pripravljeni kot že dolgo ne, pa je v njih vendarle vrtal črv dvoma, ali se lahko ljubiteljski zbor iz neke Ajdovščine enakovredno kosa tudi z akademskimi zbori iz pevsko najbolj razvitih dežel, kot so skandinavske in baltske države ter Rusija. In ali bodo sodniki upoštevali manjše izrazne možnosti moških sestavov v primerjavi z mešanimi? In ne bodo točkovno nagrajevali barvitih zborov iz oddaljenih držav in celin – Indonezije, Filipinov, celo Irana. Poleg tega so morali premagati utrujenost zaradi dolge vožnje z avtobusom, saj si zaradi težke finančne situacije v zboru niso mogli privoščiti letalskega prevoza.
Predvsem pa so se zavedali, da je osnovna naloga na njih samih. Prekaljeni Matjaž Šček je pevce vseskozi svaril pred imperativom zlate medalje, vendar jih je vrhunsko pripravil, tako tehnično kot psihološko. Že generalka v Radovljici, teden dni pred nastopom v Španiji, je bila zelo uspešna in je utrdila samozavest, ki je na tekmovanjih še kako potrebna. Zato Matjaž že v Calelli sami ni pretiraval z vajami, pač pa pevce pripravljal na sproščen nastop. Pa saj tudi ni bilo veliko možnosti za vaje (in to je bila tudi največja hiba sicer zelo dobre prve izvedbe festivala), kajti v hotelu z deset in več zbori, je bil na voljo za vaje samo en prostor. Pa so si kosovelovci pomagali po svoje – eno vajo so opravili kar ob bazenu na vrhu hotela, drugo v biljardnici, tretjo v bližnjem parku itd. Ko so nekaj ur pred tekmovanjem preizkusili še akustiko v dvorani in se med seboj zelo dobro ‘slišali’, je optimizem narasel. Sploh pa, ker je tik pred nastopom v sicer deževno Callello posijalo sonce. In kar je šlo pevcem še posebej na roke – nastop so imeli ob pozni popoldanski uri, saj dopoldne glasilke še ne delujejo optimalno.
Prvi vstop pred komisijo je bil sicer nekoliko zadržan, že druga fraza je stekla gladko, koncentracija je bila popolna, odziv na Matjaževo fraziranje pravočasen, pri Prelovčevi skladbi Sedem si rož pa so pevci povsem ‘padli’ noter in po besedah spremljevalcev ajdovske kolonije ustvarili vrhunski poustvarjalni užitek. Da so bili ves čas intonančno čisti, je takoj po nastopu potrdil tudi absolutni posluh Dušan Česnik.
Toda razglasitev se je zgodila šele naslednji dan, na gala zaključku, ko se je (podobno kot na odprtju) zbralo 3.000 pevcev in ustvarilo nepozabno vzdušje. Ob veselju Ajdovcev in solzah sreče ob najavi, da je zbor dosegel zlato plaketo in to z 21,24 točke, kar je bilo celo več, kot so potihem pričakovali.
Seveda pa so bližino mamljive Barcelone izkoristili še za oglede njenih znamenitosti in ker gre za moško zasedbo (z veliko nogometnih zanesenjakov), brez obiska Nou Campa ni šlo.
(MojaObčina, 8. 11. 2012)