Pevci zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine so se udeležili mednarodnega tekmovanja v cerkveni glasbi v Bratislavi. Iz slovaškega glavnega mesta so se vrnili s srebrnim priznanjem – od zlatega jih je ločilo vsega pol točke.
Po zlati medalji na Malti pred poldrugim letom, prav tako v sakralni glasbi, se je vodstvo zbora logično odločilo, da izkoristijo to ‘tržno nišo’ še enkrat in se odločilo za festival Musica sacra v Bratislavi. Kosovelovci so medtem posneli in tudi že izdali svojo prvo zgoščenko s tovrstno glasbo, skladbam, ki so jih posneli v cerkvah v Vrhpolju in Logu, pa so dodali še Mašo za umrle Štefana Maurija, ki so jo posneli že pred leti v cerkvi na Colu. V cerkvi sv. Ane v Kopru pa so nekaj dni pred tekmovanjem odpeli zanimiv izbor nabožnih pesmi, ki jih je posnela tudi koprska televizija. Nastop, ki je hkrati služil za generalko, je bil zelo uspešen in zato so se možje in fantje na Slovaško odpravili z velikimi pričakovanji. Že dolgo zbor ni bil na tekmovanje tako dobro pripravljen in zato tudi dovolj samozavesten. Zato je zborovodja Matjaž Šček pred tekmovanjem prakticiral le kratke (toda intenzivne vaje), da ne bi preveč utrujal glasov. V pomanjkanju primernih prostorov za vaje v hotelu so se pevci zatekli – na slovensko veleposlaništvo (v strogem središču mesta), kjer so sočasno s pesmijo pozdravili veliko skupino Slovencev, ki so prišli z vlakom prijateljstva.
Zbor je na predvečer tekmovanja v Bratislavi na revijalnem nastopu odpel štiri pesmi in hipoma osvojil simpatije občinstva in kritike. Predvsem sta ‘zažgali’ vsem dobro znani Večerni ave, vendar v Ščekovi maniri, in pa moderno delo sodobnega poljskega skladatelja Janczaka z naslovom Kyrie, ki je za nabožno skladbo ritmično izredno zanimiva in tudi zvočno deluje sveže in učinkovito.
Pohvale so pevcem pred odločilnim nastopom godile in pričakovanja še povečale. Čeprav je bil tekmovalni nastop dopoldne (česar pevci niso vajeni), so Ajdovci, po jutranji telovadbi in upevanju, tudi pred štiričlansko komisijo dali vse od sebe in program odpeli zelo dobro, po večinskem mnenju ta generacija še ni bila na tekmovanju tako suverena. Še celo vedno kritični dirigent Matjaž Šček je bil z nastopom zadovoljen, saj so bili pevci skoncentrirani in so zvesto sledili njegovi roki.
Zanimivo je tudi to, da tekmovanje v cerkveni glasbi ni potekalo v kateri od številnih bratislavskih cerkva, pač pa v zrcalni dvorani nadškofovske palače, velikega zgodovinskega pomena – v njej je bil po znameniti bitki pri Slavkovu leta 1805 podpisan t. i. bratislavski mir med Rusijo, Francijo in Avstro ogrsko.
Toda preteklost kosovelovcev po nastopu ni preveč zanimala, saj so nestrpno čakali na rezultate, ki so jih obelodanili šele po večernem skupnem petju vseh sodelujočih zborov pri slovesni maši v jezuitski cerkvi, ki jo je daroval sam bratislavski nadškof. ‘Samo’ srebrna plaketa vsega pol točke od zlate je pomenila hipno razočaranje in večina pevcev se je še pred zaključkom slovesnosti razletela po mestu. K boljšemu razpoloženju niso pomagale niti tolažilne besede korepetitorke Nadje Bratina, ki je poslušala vse zbore in zatrdila, da bi si kosovelovci zaslužili zlato.
Podobno je menil tudi skladatelj Štefan Mauri, ki je tudi spremljal zbor, saj bodo kosovelovci ob njegovi 80–letnici posneli zgoščenko njegovih skladb (nekatere je napisal prav za ajdovske pevce): »Komisija je, po mojem mnenju, preveč poudarka namenjala sami tehniki in discipliniranosti v pesmi, premalo pa izraznosti in muzikaličnosti. Nekatere skladbe višje ocenjenih zborov so bile preveč monotone, če ne že dolgočasne. Če jo to prevladujoči trend v zborovskem petju, potem pa res ne vem …«
Nov dan je razbistril glave in dosežek, ob poglobljenem pogledu na uradne rezultate, pokazal v povsem drugi luči – zbor Srečko Kosovel je med 12 zbori iz šestih držav generalno osvojil tretje mesto, le pol točke za drugim (češkim otroškim zborom) in poldrugo točko za absolutnimi zmagovalci (avstrijskim mešanim zborom). Teh 24,5 točke (od 30) je za moški zbor, ki ima za razliko od mešanih zborov že po naravi manjše izrazne možnosti, v bistvu zelo dober, če ne odličen rezultat. Nenazadnje je bila predstava kosovelovcev dovolj atraktivna, da so jih že na licu mesta povabili na festival na Madžarsko (Pecs).
Toda grenak priokus ostaja – za tiste pol točke bi morebiti kosovelovci morali poskrbeti z bolj svežo opravo, se bolj posvečati protokolu, pri tem lobirati in se sploh bolj odločno podati v zakulisje in kupčkanje, saj tudi pevska tekmovanja niso imuna na ‘zunanje’ vplive. Zanesti se zgolj na svoja grla je bilo v tem primeru očitno premalo – za zlato, da ne bo pomote, saj je pevski nastop sicer izzvenel imenitno.
Latnik št. 115, junij 2011